Sveti Jožef (19.3.2006 = 3. postna nedelja) - Liturgični praznik: 20. 3. 2006 - LETO B

Svetnik, ki nam je blizu

Dragi bratje, drage sestre!
Obhajamo praznik sv. Jožefa, svetnika, za katerega so mnogi prepričani, da bi zanj lahko navedli kar cele litanije kreposti, ki so ga odlikovale, oziroma zaznamovale njegovo življenje. Dobro nam je poznana Jožefova vloga v skrivnosti učlovečenja Božjega Sina, saj nam je blizu z vsake upodobitve božičnega praznika. Vendar mu Cerkev dolgo časa ni posvečala posebne pozornosti - tako, kot jo je npr. zaradi njene vloge v Božjem odrešenjskem načrtu posvečala Mariji. Iz zgodovine čaščenja sv. Jožefa vemo, da je bil v koptskem liturgičnem koledarju njegov praznik prvič omenjen že v 5. stoletju, v francoskem koledarju se je prvič pojavil okrog leta 800, izbrani datum pa je bil 19. marec. Šele v 16. stoletju je prišlo do uradnega spodbujanja k čaščenju sv. Jožefa in sicer z oznanjevanjem sv. Jožefa kot "skrbnika in varuha". Od leta 1621, od odredbe papeža Gregorija XV., se god sv. Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Posebno praznovanje sv. Jožefa kot varuha vesoljne Cerkve je uvedel papež Pij IX. leta 1847. Po odredbi papeža Janeza XXIII. ob sklepu prvega zasedanja II. vatikanskega cerkvenega zbora pa se sv. Jožefa spominjamo tudi v mašnem kanonu, takoj za Devico Marijo, pred vsemi drugimi svetniki (prim. Leto svetnikov, I.)
Kaj pa mi? Kakšno vlogo ima "Odrešenikov varuh in Čuvar Božje skrivnosti" v našem življenju? Ali je za nas podoba človeka in svetnika, ki nas nagovarja? Vemo, da je glavni razlog za to v poslanstvu, ki mu ga je Bog zaupal v svojem načrtu odrešenja človeškega rodu. Zato lahko pritrdimo besedam sv. očeta, da je "Jožef skupaj z Marijo prvi čuvar te Božje skrivnosti". "Njegovo življenje je bilo služenje, žrtvovanje za skrivnost učlovečenja in odrešenjsko poslanstvo, ki je z učlovečenjem povezano" (OV, 8). Bilo je romanje v veri, ki je bila močna kakor Abrahamova, in v moči katere je ostal do konca zvest Božjemu klicu (prim. OV 17). Ni veliko govoril; bil je človek dejanj, saj je "storil, kakor mu je naročil Gospodov angel" (Mt 1,24). Evangelij zato pravi o njem, da je bil "pravičen".
Lahko pa bi dodali še druge kreposti, o katerih govorijo duhovni pisatelji. Mnogi poudarjajo predvsem njegov pogum, ki ga je zahtevala pot, na katero ga je kot sodelavca v odrešenju povabil Bog. Zaradi tega odgovora se je dejansko odpovedal svojim načrtom, občutku lastne gotovosti za prihodnost, pravici do lastnega očetovstva za redništvo… Pri tem pa kakor da bi slišali odmev njegovega srca, ki je Bogu izrekalo svoj "pripravljen sem; tako bodi", besede, ki v resnici zahtevajo pogum.
Izreči te besede Bogu ni bilo nikoli lahko. V našem času, ki ga globoko zaznamuje vrtoglava naglica, hitro rastoči individualizem in skepticizem celo glede možnosti, da bi bil človek čemurkoli zvest za vse življenje, je to še toliko težje. Morda smo v življenju tudi sami postavljeni pred odločitve, ki zahtevajo tudi od nas veliko poguma. Dajati prednost skupnemu dobremu pred svojim lastnim, trdno se držati tega, kar so vrednote in je zato nespremenljivo, dajati prednost pomoči potrebnim v času, ko vsakdo hoče obogateti, izkazovati odpuščanje kot edino pot miru takrat, medtem ko drugi razglašajo maščevanje kot znamenje dokončne pravičnosti - vse to zahteva pogum. Kadar smo v življenju sami postavljeni pred take izbire in nam ob njih zmanjka poguma, "pojdimo k Jožefu" in si pri njem izprosimo potrebno pomoč. S tem, ko se zaupljivo zatekamo k sv. Jožefu, priznavamo njegove vzvišene nadnaravne odlike in poveličujemo Boga, ki se kaže tako čudovitega ravno v veličini tega svojega prijatelja (prim. Leto svetnikov, I). Zahvalimo se mu za vse, kar smo že prejeli na njegovo priprošnjo; izročimo pa mu tudi vse, za kar prosimo njegovega varstva in mu zaupajmo svoje skrbi. Po besedah sv. očeta "naj postane sv. Jožef za vse posebni učitelj v službi Kristusovega odrešenjskega poslanstva, ki pripada nam vsem in vsakemu v Cerkvi" (OV, 32), na tistem mestu, na katerega nas je Bog sam postavil, in z načrtom, ki nam ga je namenil.