1. postna nedelja (5.3.2006) - LETO B

Romanje k izviru usmiljenja

Dragi bratje, drage sestre!
Radi rečemo, da je 40-dnevni postni čas, ki ga obhajamo, tako imenovano "močno" obdobje liturgičnega leta v našem krščanskem življenju, in zato vedno znova čas posebne Božje milosti. S tem pa ni mišljeno, da bomo sedaj vse pričakovali od Boga, da bo on delal namesto nas, mi pa bomo kljub temu na koncu posta "novi ljudje z novim srcem". Vsi vemo, da ne gre brez napora in resnega prizadevanja. Sveti Avguštin, ki je verjetno napisal najlepšo hvalnico Božji milosti, pravi: "Seveda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo usmiljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni, kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi bili poklicani, in za nami gre, da bi bili poveličani. Pred nami gre, da bi živeli bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom, kajti brez njega ne moremo ničesar storiti."
Če resnično verujemo v te Jezusove besede, se v začetku postnega časa tudi nismo ustrašili njegovega klica k spreobrnjenju. Vemo, da je ta klic bistveni del oznanila o Božjem kraljestvu: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju." Te besede smo slišali tudi ob pepeljenju na pepelnično sredo. V nas so hotele prebuditi novo hrepenenje po tem, da bi se naše srce odzvalo usmiljeni Božji ljubezni, ki vsakega človeka vedno znova kliče k "več" in "višje". Zato naj bi v postnem času izpraznili svoje srce od vsega nepomembnega in dali prostor temu, kar je bistveno: da bi svoj pogled na človeka, svet in stvari uravnavali po Kristusovem pogledu. Da bi si pridobili ta Kristusov pogled pa si je potrebno vsak dan vzeti dovolj časa za poslušanje Božje besede in za molitev, ki nas povezuje z Bogom in s sočlovekom; prizadevati si videti Kristusa, ki živi in mnogokrat trpi v bližnjih; s svojim govorjenjem prinašati pogum, ne pa zadajati rane; hoditi skozi življenje polni krščanskega upanja, pa čeprav je to mnogokrat težko; biti vedno pripravljeni odpuščati drugim in Bogu odpreti svoje srce v zakramentu sprave; skrbeti za skladnost svojega prepričanja in verovanja s tem, kar razodevajo naša dejanja; prisluhniti klicem Cerkve po dobrodelnosti, postu in miloščini, itd. Morda bi smeli preprosto reči: da si bomo v postnem času prizadevali z vero in ljubeznijo sprejemati vse, kar življenje od nas zahteva in to posvečevati z molitvijo in darovanjem vsega težkega, če je taka naša življenjska pot. Bog daje in bo dajal dovolj milosti, da se bo naše srce odzvalo njegovi usmiljeni ljubezni.
Kakšen namen naj bi dali vsemu temu? Vse, za kar si bomo prizadevali v tem času, naj ima namen, da nas naredi boljše ljudi in boljše Jezusove učence, ki imajo oči, srce in roke odprte za druge in tako bolj s pričevanjem kot z besedami oznanjajo resničnost Božjega kraljestva v svetu. Ko se bomo spraševali o teh izzivih, ki jih pred nas postavlja postni čas, prenavljali sebe in poglabljali svojo vero, bomo morda presenečeni spoznali, da je vse to v resnici naša življenjska naloga. Ne bomo vsega popravili v enem postnem času; veliko dela nam bo ostalo tudi za pozneje, saj se moramo vsak trenutek znova odločati za Boga in za to, da smo dobri ljudje. Tudi kristjani moramo biti vedno in ne le ob posebnih prilikah, čeprav so nam te dane prav zato, da bolj presegamo sebe. Bog nam je podaril celo življenje, da lahko v njem živimo iz vere in delamo dobro. Če nas je tok življenja odnesel in je naša povezanost z Jezusom Kristusom postala samo nekaj zunanjega, sprejmimo ta postni čas kot priložnost, ki nam jo daje on sam, da bi se vrnili k njemu z vsem srcem. Prosimo ga za milost vztrajnosti v v vseh prizadevanjih, da bomo najprej začeli spreminjati sebe; potem se bo začel spreminjati tudi svet, v katerem bo več prostora za Boga in več dobrohotnosti do vsakega človeka. Ko se bomo tudi sami ponovno vrnili k svojemu Božjemu Učitelju, ko se bomo spreobrnili in doživeli njegovo usmiljenje v zakramentu sprave, bomo odkrili njegov pogled, ki nas bo spremljal skozi življenje, ki ga lahko imenujemo romarska pot vračanja k dobremu Očetu.