7. navadna nedelja (19.2.2006) - LETO B

Naš Bog je dober in usmiljen

Dragi bratje, drage sestre!
Najbrž se vam je že zgodilo, da vas je ustavil ta ali oni moderni oznanjevalec vere, najverjetneje pripadnik kakšne sekte in vam 'postregel' z dobrim poznanjem Svetega pisma. Ste bili ob tem v zadregi? Ali pa ste morda takoj začutili, da nekaj ni čisto tako, kot ste sami prepričani? Morda ste ob tem na novo razumeli, da verovati nikakor ne pomeni nejasno pripadati nekomu in le delno sprejeti nekatere resnice vere. Kajti vera je polna pripadnost Kristusu, ker ima samo on "besede večnega življenja" (Mt 16,17), vera vanj pa je temelj krščanskega življenja. Zato preden verujemo v posamezne resnice vere, moramo verovati v Božjega Sina Jezusa kot tistega, ki je to, kar uči Cerkev, sam razodel. Njegov nauk pa se dotika življenja nas ljudi in ga spreminja. Zato je potrebno, da poznamo razloge svoje vere v Jezusa zlasti še danes, da nas ne bi spravili v krizo "oznanjevalci", ki sicer s Svetim pismom v roki zanikajo Jezusovo božanstvo. Pomembno je tudi, da poznamo Sveto pismo, v katerem so neposredne in posredne trditve o Jezusovem božanstvu. Naj spomnim na dva slovesna dogodka neposredne potrditve. To sta Jezusov krst in Spremenjenje na gori, v katerih je Očetov glas Jezusa razglasil za "svojega ljubljenega Sina" (Mt 3,17; 17,5).
Med posrednimi dokazi pa je velikega pomena prav evangeljski odlomek 7. nedelje med letom, ki govori o ozdravljenju hromega. Preden ga je Jezus ozdravil, mu je rekel: "Sin, odpuščeni so ti grehi!" Navzoči pismouki so dobro razumeli, da Jezus sebi pripisuje moč odpuščati grehe, to je moč, ki jo svetopisemska teologija pripisuje samo Bogu. Zato so rekli, da govori bogokletno. Jezus je potrdil svojo Božjo moč še s čudežem telesnega ozdravljenja hromega. Razodel se je kot Bog, ki z ljubeznijo gleda na vsakega človeka. Še več, ki ljubi tudi človeka grešnika, saj ga je Oče zato poslal, da bi ljudi zopet postavil v občestvo z Bogom. V Jezusu je torej Bog delal nekaj novega, saj nikoli prej ni nihče slišal podobnih besed o odpuščanju grehov. Njegove besede in njegova moč se nadaljujejo v Cerkvi, v kateri duhovniki "po službi Cerkve" v Božjem imenu podeljujejo odpuščanje in mir.
V evangeljskem odlomku močno nagovarja tudi trditev, ki pravi, da so pismouki "v svojih srcih premišljevali: 'Kaj ta tako govori? To je bogokletje." Ljudje včasih zaslutimo, kaj drugi pri sebi misli. Jezus pa je poznal srce pismoukov, zato se je obrnil k njim in jih opozoril na njihove misli: "Kaj tako premišljujete v svojem srcu?" Tudi za nas velja to Jezusovo vprašanje, saj tudi naše notranje misli vodijo naše ravnanje. Zato je potrebno, da jih postavimo pred Jezusa kot pred ogledalo, da vidimo kakšne so, od kod prihajajo in kam nas vodijo. Pred njim jih moremo in moramo tudi očiščevati, da bi se naša dejanja izražala v dobroti do vseh, v veselju, ki izvira iz svobodnega srca, v resnicoljubnosti, ki izhaja iz dejstev, v ljubezni do tistih, s katerimi se srečujemo; predvsem pa, da bi svoje ravnanje gradili na resnici. O njej je Jezus rekel, da nas bo samo resnica osvobodila.
Danes se morda čudimo, kako to, da Jezusovim poslušalcem ni uspelo odgovoriti na njegov nauk in njegove čudeže. Toda Bog deluje tudi v našem življenju in stalno vanj posega s čudeži, ki jih tudi mi največkrat ne opazimo: otroški nasmeh, čudovit sončni zahod, človek, ki je ob nas, ko ga najbolj potrebujemo, čeprav ga nismo pričakovali, podarjena pomembna priložnost, itd. Vprašajmo se, ali prepoznavamo te Božje obiske in prejete Božje darove? Kako pogosto se zahvalimo za to? Najbrž si lahko predstavljamo neizmerno veselje hromega moža, ko je spet lahko hodil! Kot hromost pohabi telo, tako greh onesposobi dušo. Bog nam ponuja odpuščanje: ali smo prepričani, da je za nas katoličane eden največjih Božjih darov zakrament sprave? Ali čutimo enako veliko veselje tudi mi, ko smo rešeni grehov, in se za ta dar Bogu primerno zahvalimo? Vzemimo si to nedeljo kot priložnost, da bomo premislili, kako smo obdarjeni od Boga, potem pa še drugim pripovedujmo o teh čudovitih Božjih delih.