6. navadna nedelja (12.2.2006) - LETO B

Oznanjamo evangelij življenja

Drage sestre, dragi bratje!
Iz evangeljskega odlomka 6. nedelje med letom lahko sklepamo, da se je glas o Jezusu in njegovih čudežih hitro širil po deželi. Dosegel je celo gobave, ki so morali živeti v izgnanstvu in izoliranosti. Edina možnost vrnitve nazaj v družbo je bilo ozdravljenje. Gobavi, o katerem govori evangelij, da se je približal Jezusu, je moral trdno verovati, da ga bo Jezus ozdravil, sicer ne bi tvegal tega svojega koraka. Prav to močno vero je pred Jezusom tudi izpovedal: "Če hočeš, me moreš ozdraviti." Zakaj je gobavi tvegal? Ker je videl v Jezusu dobroto Gobavi se je Jezusu zasmilil. Prelomil je družbeno splošno priznana pravila ravnanja z njimi, iztegnil roko, se ga dotaknil in izgovoril tiste osrečujoče besede: "Hočem, bodi čist!" Samo enkrat je še rečeno, da je Jezus stegnil roko in sicer, da je rešil potapljajočega se Petra, ki je skušal hoditi po vodi. Če prenesemo to nase, lahko rečemo, da Jezusov dotik prijateljstva usposablja tudi nas, da živimo po veri in hodimo v resnici, ne glede na to, kako nemogoč in protisloven bi se nam mogel zdeti ta svet. Jezus je s svojim ravnanjem pokazal, da takrat, ko gre za človeka in njegovo dostojanstvo, ni zakona, ki bi ga odvrnil, da ne bi storil zanj nekaj dobrega. V tistem času so imeli gobavost za najbolj strašno bolezen, ki more zadeti človeka; navadno so jo še povezovali z grehom. Zato je ozdravitev gobavca pomenila tudi, da ima Jezus oblast odpuščati grehe. Kot je s človeka odpravil gobavost in mu vrnil telesno zdravje ter ga vrnil nazaj v družbo, tako more z isto močjo izbrisati tudi naše grehe, obnoviti našo duhovno celovitost in nas znova povezati z Bogom Očetom in njegovo ljubeznijo.
Evangelist pravi, da se je gobavi "Jezusu zasmilil". V Markovem evangeliju še nekajkrat beremo o tem usmiljenju. Jezus je pokazal usmiljenje, preden je ozdravil obsedenca. To veliko usmiljenje ga je nagnilo, da je pomnožil kruh in z njim nasitil veliko množico. Za tako usmiljenje je prosil slepi Bartimej in ga tudi dosegel. Jezusovo usmiljenje torej ni samo neko čustvo, ampak je moč, ki zaneti upanje v tistih, katerih življenje se zdi brezupno, ki hrani tiste, ki v ljubezni hodijo za Jezusom in ki poglablja vero tistih, ki se z zaupanjem zatekajo h njemu. S svojim ravnanjem pa hoče predvsem spremeniti našo držo in naš odnos do "izključenih" iz naše družbe. Mi moramo sprejeti Jezusov izziv. Gobavih najbrž ne bomo nikoli videli, vidimo pa tiste, ki jih naši sodobniki podcenjujejo. Za nekatere je gobavost v naši družbi AIDS; na nas pa je, da ne bi bili prehitri v obsojanju tistih, ki so okuženi s to boleznijo! Tudi Jezus ni izrekel sodbe o gobavcu, čeprav je mogel brati v njegovem srcu. Spet drugi bi radi izgnali vse tujce iz naše dežele, ker da prelamljajo zakone. Cerkev pa uči, da je ljubezen višja kot katerikoli zakon. Tudi hitro črnjenje članov drugih ras in narodnosti ni v skladu z Jezusovim duhom. Morda bi se morali še vprašati, koliko je v nas in naši družbi tega duha izključevanja v odnosu do ostarelih, obolelih za rakom, družin alkoholikov, ki se čutijo kakor odrezane od vseh in vsega, ovdovelih ... Ob premišljevanju evangeljskega odlomka 6. nedelje med letom se vprašajmo: Kako to, da moremo kljub poslušanju evangelija tako hitro zaničevati druge? Kako to, da moremo kljub temu, da hodimo za Jezusom po njegovi poti usmiljenja in sočutja, zaničlijvo ravnati z drugimi? Kadar se tako dogaja z nami, je v nas kaj malo Kristusovega duha. Danes je, relativno gledano, malo telesno gobavih; toda med nami razsaja in se naglo širi gobavost sovraštva, hinavščine in zavračanja drugih, pol resnic in laži, pa tudi nezaupanja in neiskrenosti, bega od življenja ... in še česa drugega. Če smo Kristusovi, v nas ne bi smelo biti tega duha, ki je tuj njegovemu duhu. Po besedah papeža Benedikta XVI. pri zadnjem nedeljskem nagovoru namreč "kultura življenja dejansko temelji na pozornosti do drugih, brez izključevanja in diskriminacije". Po njegovih besedah je treba najprej pospeševati pravilen odnos do drugega, življenje pa vedno sprejemati kot dar in ga spremljati z ljubeznijo. Z Jezusovo pomočjo to zmoremo, ker je on vir življenja!