2. navadna nedelja (15.1.2006) - LETO B

"Pridi in poglej, kje stanuje Jezus!"

Drage sestre, dragi bratje!
Začeli smo liturgični čas "med letom", v katerem razmišljamo o Jezusovem javnem delovanju. V začetku tega časa pa nas Cerkev vabi, naj prisluhnemo Jezusu, Besedi, ki kliče, saj je pot krščanskega življenja Božja pobuda. Bog stori prvi korak, on pokliče človeka v občestvo s seboj. Človekov odgovor pa po notranjem izkustvu sreče, ker je našel Boga, vodi do naslednjega koraka, to je, naredi ga za apostola, da gre in še druge privede k Jezusu.
Evangelij druge nedelje med letom govori o poklicanosti prvih apostolov. Bili so učenci Janeza Krstnika in so prav po njegovem pričevanju šli iskat Jezusa; Janez je nanj pokazal z besedami: "Glejte, Božje Jagnje!" Janezova želja je bila najti Mesija in ga potem pokazati drugim. Janezova učenca sta šla in videla, kje Jezus stanuje ter tisti dan ostala pri njem, pravi evangelist. Ne pove sicer, kaj se je zgodilo, ko sta bila učenca pri Jezusu in o čem so se pogovarjali. Karkoli je že bilo, od njega sta odšla polna navdušenja in z gotovostjo, da sta našla v njem smisel življenja. Eden od njiju, Andrej, je bil tako prevzet, da je takoj tekel povedat svojemu bratu Simonu, da "so našli Mesija", to je izpolnitev velikega pričakovanja vsega judovskega ljudstva, in je brata privedel h Kristusu.
Morda ne bo odveč spomniti, da je nedeljski evangeljski odlomek eden od samo treh odlomkov, ki govore o apostolu Andreju in vsakokrat, ko se srečamo z njim, nekoga vodi k Jezusu. Najprej je že omenjeni dogodek, ko je k Jezusu privedel svojega brata. V šestem poglavju je odlomek, ki govori o tem, kako je k Jezusu privedel dečka, ki je imel s seboj pet ječmenovih hlebov in dve ribi. Kot vemo, je Jezus takrat naredil morda največji, gotovo pa najbolj javni čudež, ko je s pomnožitvijo dečkovega kruha in rib nahranil pet tisoč mož. Tretjič pa srečamo apostola Andreja v 12. poglavju Janezovega evangelija, ko Jezusu predstavlja delegacijo Grkov, ki ga je želela videti. Andrej od začetka deluje kot misijonar, kot nekdo, ki je potem, ko je spoznal Jezusa, gorel od želje, da bi druge privedel k njemu.
V evangelijskem odlomku posebej nagovarja tudi Jezusovo vprašanje učencema: "Kaj iščeta?" To je vprašanje, ki ga postavlja tudi vsakemu izmed nas: "Kaj iščeš v življenju?" Ali smo med tistimi, ki iščejo varnost? Če je ta samo v materialnih stvareh in dobrinah tega sveta, je največkrat zelo varljiva. Edina resnična varnost prihaja iz tega, da ljubimo Boga in delamo to, kar spoznamo, da Bog hoče od nas. Nekateri v življenju iščejo kariero, ker hočejo iz svojega življenja in prejetih talentov narediti čimveč. To je gotovo zelo dobro, dokler ni osredotočeno samo na človeka samega. Samo kariera, ki je v skladu s potmi, ki jih človeku zarisuje Bog in ki se uresničuje v službi drugim, v resnici daje trajni smisel tudi človeku samemu. Mnogi v življenju iščejo mir in srečo: toda - kakor je že pred tolikimi stoletji zapisal sv. Avguštin - naše srce ni mirno in srečno, dokler se ne spočije v Bogu.
Da, Jezus nas sprašuje, kaj iščemo, obenem pa nas tudi vabi k sebi: "Pridi in poglej!", postani domač z menoj. Ta odnos se ustvari, če vztrajno in resno poslušamo njegovo besedo. Če pa ne sprejmemo tega vsakodnevnega prizadevanja za poslušanje Božje besede in če ji ne dovolimo, da nas vodi, potem nam Jezus ostaja tuj. Če nam bo uspelo dvigniti svoj pogled od svetnih skrbi in videti Jezusa, kje živi, bomo v zameno deležni njegovega pogleda - kot pravi evangelij. Šele ob tem pogledu bomo odkrili svojo pravo vrednost in dostojanstvo. Ali lahko na tako spoznanje odgovorimo s čim drugim, kot z iskrenim češčenjem? Pomislimo na to vsakokrat, ko smo pri evharistični daritvi, posebej še pred svetim obhajilom. Na to naj nas spomni duhovnikovo povabilo: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta". Bolj ko imamo svoje oči, srce in dušo usmerjeno na Božje Jagnje, bolj velika je naša sreča, da smo poklicani na Gospodovo večerjo, in bolj velika je naša želja, da bi v svojem življenju vedno dali dovolj prostora in pravo mesto Jezusu, Besedi, ki nas kliče. Prosimo za to milost!