Gospodovo razglašenje - Sveti trije kralji (6.1.2006) - LETO B

"Videli smo njegovo zvezdo"

Drage sestre, dragi bratje!
Iskreno upam, da v srcih nas vseh še odmeva radost božičnih praznikov, ki jih - če smem tako reči - "uradno" sklepamo s praznikom Gospodovega razglašenja ali Svetih treh kraljev. Ta praznik slavi razodetje nevidnega Boga v vidni, človeški naravi, za odrešenje sveta. Veselje tega praznika je resnica, da je Marijin Sin - Božji Sin, ki je prišel človeka odrešit. To je teološki pomen praznika. Domišljijo ljudi pa navadno ob tem prazniku prevzame misel na prihod Svetih treh kraljev ali Modrih z Vzhoda. Iz zgodovine vemo bolj malo o njih, razen kar se je o njih ohranilo v tradiciji in legendah. Vendar pa zgodovina potrjuje, da je v Perziji obstajala vrsta duhovnikov, ki so se posvečali študiju religije in znanosti, kar je v tistem času pomenilo študij zvezd. Ljudje so bili takrat na splošno prepričani, da zvezde oznanjajo rojstvo pomembnih ljudi. Ko so Modri videli novo zvezdo, so se takoj odpravili na pot iskat novorojenega kralja. V nekem smislu je poročilo o Modrih prvi zapisan primer tistih, ki so ob preučevanju narave prišli do globljega spoznanja o Bogu. V krščanskem smislu pa je njihovo pričevanje pomembno zato, ker so prvi zapisan primer razodetja judovskega Boga ne-judovskemu svetu, to je poganom.
Kot pravi evangelist, so Modri prinesli s seboj darove zlata, kadila in mire, za tisti čas neprecenljive darove. Ti darovi potrjujejo besede psalma (72,10), ki govori o prihodu "kraljev, ki prinašajo darila", pomenijo pa tudi izpolnitev Izaijeve napovedi (60,6), po kateri "na kamelah prinašajo na Sion zlato in kadilo". Modri so z darovi izkazali svojo podrejenost Kristusu kot kralju in potrdili, da ga sprejemajo za vladarja in so mu na voljo, da lahko on razpolaga z njimi. Od trenutka, ko so svoje darove položili pred Božje Dete, so prepoznali v njem svoje odrešenje in pot, po kateri naj odslej hodijo skozi življenje. Dejansko se zaradi Božjega svarila niso več vrnili nazaj po isti poti, niti šli k Herodu, da bi mu povedali, kje je "novorojeni judovski kralj". Notranja luč, zvezda, ki se jim je ponovno pokazala, jih je vodila po poti Otroka in zaradi te poti se niso vrnili k velikim in mogočnim tega sveta. Nova pot jih je vodila h Kristusu, ki jih je pričakoval med ubogimi. Nova pot je pot ljubezni, ki pa se včasih zdi, da je pred močjo tega sveta zelo nemočna. Pa vendar more edino ta pot spremeniti srce vsakega posameznika in sveta.
V čem nas lahko nagovarja praznik Svetih treh kraljev? Velika spodbuda je prav gotovo v pripravljenosti odgovarjati na Božji klic, kar moremo razbirati na tolike in tako različne načine v svojem vsakdanjem življenju. Evangelist, ki z opisom prihoda Modrih na eni strani z žalostjo pove, da z Jezusovim prihodom judovsko ljudstvo v njem ni prepoznalo obljubljenega Mesija, na drugi strani naglaša gorečnost poganov, ki so prišli od daleč, ker so v otroku Kristusu odkrili Odrešenika, in se mu poklonili. Po njihovem zgledu naj bi bili tudi mi vedno odprti za vse in tako različne načine Gospodovega razodevanja, v odgovor pa naj bi mu prinašali darove svoje predanosti in izročenosti.
Vsaka sveta maša nas spomni na to; vsaka sveta maša je priložnost, da se s Kristusom darujemo Očetu. Kot izpovedujemo v prošnji, "ne darujemo zlata, kadila in mire", temveč dar, ki ga ti darovi skrivnostno pomenijo, Jezusa Kristusa samega. Ali kot duhovnik moli v prvi evharistični molitvi: "Tvojemu neskončnemu veličastvu darujemo od tvojih darov čisto, sveto in brezmadežno žrtev". Ta žrtev, Jezus Kristus, je popoln izraz ljubezni; bolj popolnega in bolj dragocenega daru ne moremo imeti. V moči te resnice ponesimo iz letošnjih božičnih praznikov s seboj v življenje sijaj zvezde, tiste notranje luči, ki je vodila Modre, da bo tudi v našem življenju več svetlobe, miru, upanja in veselja, kot ga more dati vsa privlačnost tega sveta. Prosimo Boga, da bi nam podelil sposobnost začudenja nad njegovim delovanjem v nas in okrog nas, da ga bomo razpoznavali in po njem usmerjali svoje življenje.