Četrta adventna nedelja (18.12.2005) - LETO B

Z Marijo na romanju vere

Drage sestre, dragi bratje!
Cerkev nam na zadnjo adventno nedeljo daje v premislek evangelij oznanjenja, ki smo ga slišali tudi na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Zakaj ni bil izbran za začetek adventnega časa oziroma: zakaj se ponovi sedaj? Preprosto zato, ker Bog želi, da bi vstopili v skrivnost učlovečenja in obhajanje Božiča globoko povezani z Marijo. Njej je ta skrivnost najbližja, zato nam more pomagati, da bomo ob letošnjem Božiču vsaj malo bolj cenili Jezusa, ta neprecenljivi dar, ki nam ga je podarila v prvi sveti noči. V adventnih dneh pa nas Marija posebej nagovarja s svojo tesno povezanostjo z Bogom, saj je "vse besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu." Njen pogovor z Bogom je bilo predvsem poslušanje. Tisto malo, kar je rekla angelu, je bilo samo zato, da bi v resnici razumela Božje sporočilo in dala nanj svoj pristanek. Kakšen je bil, vemo. Rekla je: "Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!"
Pogosto razmišljam, kako je morala Marija v času, ko je pod svojim srcem nosila Odrešenika, izžarevati nekaj posebnega; Marija je vedela, da v njej živi Jezus. Tudi nas bi morali dogodki njegovega spočetja in rojstva globoko prevzemati. Kot Marija bi morali o njih premišljevati in razumeti, da to niso oddaljeni dogodki, ki so se zgodili v Palestini Mariji, ampak da so te čudovite stvari po Božjem načrtu tudi naše. Jezus prihaja k nam v zakramentu krsta, po katerem postanemo njegovi. Po zakramentu svete evharistije hrani in krepi naše življenje, da bi znali v njem razbirati znamenja osebnega srečevanja z njim in njegovega delovanja v nas. Tako živo bi to moralo biti v nas, da bi spreminjalo naše življenje in delovanje. Naše duhovno življenje bi moralo biti zdravo, kot radi rečemo, ker je Jezus vedno z nami in ker nas navdušuje vera, hrabri upanje ter spodbuja ljubezen. Če kdaj podvomimo v to, si moremo priklicati v spomin svetle like vere, svetnike, ki so to resnico razumeli ter živeli in delali v skladu z njo. Ali pa naše starše, ki so svoje življenje znali živeti iz vere in po njej.
Posebej pa se zatecimo k Mariji in jo prosimo za njen pogum, za njeno vero in zaupanje. Angel Gabrijel ji je povedal, da bo "Sveti Duh prišel nad njo in da jo bo obsenčila moč Najvišjega" (prim. Lk 1,35). Izraz, ki ga uporabi evangelist, pomeni Božjo navzočnost, podobno tisti v Stari zavezi: kadarkoli je oblak pokril šotor, v katerem je bila Skrinja zaveze, je bil Bog navzoč v njem. S tem hoče reči, da je Marija s svojim "zgodi se" ob sprejemu Božjega načrta postala nova Skrinja zaveze, ki je nosila v sebi Božjega Sina. Izbrana in določena je bila, da mu da človeško naravo, da bi se mogel učlovečiti kot eden izmed nas, prost greha, da bi nas rešil kazni greha. Prav to pa je tudi povabilo za nas, da v dneh adventa, ki so še pred nami, najdemo čas, pogledamo vase, se spravimo s svojim Bogom in drug z drugim. Tudi naša povezanost z Marijo, s katero bomo romali posebej v tem zadnjem adventnem tednu, nas bo osvobodila strahu, ki se postavlja kot ovira, da ne najdemo poti do srečanja s svojim Bogom in zato tudi ne s sočlovekom. Bog nas more osvoboditi strahu, ki nas zasužnjuje; samo Bog more narediti največje čudeže v našem življenju - seveda, če mu dovolimo, da ima tisto mesto v njem, ki mu gre.
Bratje in sestre, tudi za to, da bi vse to razumeli, nam Cerkev daje v premislek omenjeni evangelij na zadnjo adventno nedeljo. Kajti Bog nam daje Marijo, da bi nam pomagala verovati v nemogoče stvari, ki jih premaguje učlovečenje. Kot pravi papež Benedikt XVI., dovolímo Mariji, da nas spremlja. V dneh, ki nas še ločijo od Božiča, naj nas spodbujajo njena čustva. Z iskrenostjo srca in odprtostjo duha želimo bili pripravljeni tako, da bomo v betlehemskem otroku prepoznali Božjega Sina, ki je prišel na svet zaradi nas, za naše odrešenje. Marija nas lahko bolje kot kdorkoli drug, vodi k spoznanju, ljubezni in češčenju Božjega Sina, ki je postal človek (prim. Angelus, 11.12.2005). Prosímo jo za to milost!