Prva adventna nedelja (27.11.2005) - LETO B

"Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!"

Dragi bratje, drage sestre!
"Bogu hvala za vedno novo začenjanje!" - Tako lahko rečemo ob misli, da smemo po Božji dobroti spet vstopiti v adventni čas, ki pomeni tudi začetek novega cerkvenega ali bogoslužnega leta. To leto bi v smislu 'novega' moralo v življenje nas, ki verujemo, prinesti spremembo: boljši bi morali postati. Povabljeni smo, naj to leto sprejmemo kot novo romanje na poti vere skozi čas in dogodke, s katerimi Božja previdnost zaznamuje življenje vsakega izmed nas in sveta, v katerem živimo.
Povabilo Cerkve v adventnem času je, naj se pripravimo na Jezusov prihod. Verjetno ob tem vsi najprej pomislimo na božični praznik, na praznik prvega Jezusovega prihoda na svet, na njegovo učlovečenje. "Prihod Božjega Sina na zemljo je tako neizmeren dogodek, da ga je Bog hotel pripravljati stoletja. Ko Cerkev vsako leto obhaja adventno bogoslužje, udejanja to pričakovanje Mesija," (KKC 522 sl). Sveti časi, ki jih obhaja Cerkev, namreč niso zgolj spomin na preteklost, ampak so živo dogajanje; so sedanjost, v kateri verni ljudje resno računamo z Bogom. Zavedamo se namreč, da živimo pred njegovimi očmi, da smo usmerjeni k njemu in si zato prizadevamo delati to, kar je dobro, prav in potrebno. Z drugo besedo: delamo tako, kakor nam Bog pomaga razbirati znamenja časov in naš odgovor nanje. Svet, v katerem živimo, zahteva tako pričevanje od nas, ki smo Kristusovi!
V kakšnem svetu pa živimo? Pogosto slišimo, da je naš svet tako poln sebičnosti, nasilja in vojn, nezadovoljnih maloštevilnih bogatih ljudi in ponižanih revnih množic, mladih, ki ne najdejo smisla svojemu življenju in ga zato zapravljajo, odraslih, ki so brez upanja, razbitih družin in zbeganih otrok ... V to stanje svoje vnašajo tudi radio, TV, internet in časopisi s tem, kar nam vsak dan sporočajo, ljudje pa vzamemo za "sveto", kar slišimo ali preberemo, namesto da bi to, kar nam je ponujeno, sprejemali s čutom odgovornosti in zdravo kritičnostjo. Predvsem pa, da bi dali prostor Bogu, ki vodi čase in njihov tek. Včasih bi skoraj radi ponavljali s prerokom Izaijem iz prvega berila: "Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal." Revščina sveta je odsotnost Boga, ki ga človek zavrača, ker hoče živeti brez njega. Njegovo bogastvo pa je življenje z Bogom in v njem. O tem pravi sv. Pavel v drugem berilu: "Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, kajti v njem ste vsestransko obogateli."
Besede apostola so kakor povabilo, da se v podarjenem adventnem času kaj najbolj potrudimo za to, da bi se tudi sami še bolj približali Bogu, delali dobro in še drugim pomagali do srečanja z Bogom. Pri tem glejmo na Marijo, ki je sprejela Gospodovo besedo, jo živela in postala njegova služabnica. Prosimo jo, da bi bili tudi mi deležni tistega veselja, ki izhaja iz povezanosti z Jezusom; da bi ponovno odkrili pomen in lepoto molitve, da bi našli mir v prejetem in podarjenem odpuščanju, da bi verovali v njegovo živo navzočnost v evharistiji, pa tudi v naših bratih in sestrah, da bi znali videti njihove stiske in biti radodarni. Tako adventno pričakovanje božičnega praznika bo tudi dokaz, da pričakujemo njegov drugi prihod, kakor molimo pri vsaki sveti maši: "Varuj nas vsakega nemira, ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa." O razlogu tega upanja pravi 2. vatikanski cerkveni zbor: "Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, sicer prejde; toda poučeni smo, da nam Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi" (CS 39). Ker pa ne vemo, kdaj bo Gospod prišel - "zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori" -, čujmo in bodimo pripravljeni. Da bi se v resnici lahko veselili Jezusovega rojstva, bi morali vsak dan, brez izjeme, živeti tako, da smo pripravljeni srečati se z Gospodom, kadarkoli pride. Velika milost je to, v tem adventu prosimo zanjo zase in drug za drugega.