(34. nedelja)

NEDELJA KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA (20.11.2005) - LETO A

Osmi zakrament

Dragi bratje, drage sestre!
Liturgično oziroma cerkveno leto sklepamo s praznikom Kristusa, kralja vesoljstva. On, kralj, ki je izbral zase pot izničenja, ponižanja in križa, bo prišel sodit žive in mrtve. Križ je tako začetek njegove slave, kakor je sam napovedal: "Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi." Za Jezusa je križ postal kraljevski prestol, za nas pa je križ njegovo kraljevsko sodišče. To, kar posebej nagovori človeka v nedeljskem evangeliju, je podoba vesoljne sodbe in trditev, da bo to sodba z dvojnim možnim izidom: z večnim zveličanjem ali z večnim pogubljenjem. Ločitev bo narejena po dejavni ljubezni vsakega človeka, to je, po njegovem spolnjevanju Jezusove nove zapovedi, po kateri bo svet spoznal njegove učence.
Predmet sodbe bo torej vprašanje ljubezni do človeka. Sicer je težko razumeti začudenje pravičnih, ki bodo spraševali: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega, ali žejnega, ali tujca, ali nagega, ali bolnega, ali v ječi?" Jezusov odgovor poznamo: "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov/sester, ste storili meni." Torej: kdor dela dobro bližnjemu, služi Kristusu! Dana ali zavrnjena pomoč tistim, ki so v potrebah, je dana ali zavrnjena pomoč Jezusu. Njega ne moremo izrecno srečati; toda kdo ne sreča človeka, da bi mu pomagal? Kdo more iti dosledno mimo človeka, ki je v potrebi in ga to ne bi prevzelo? Če je to mogoče, potem se je mogoče tudi pogubiti, pravijo duhovni pisatelji, sicer pa ne.
Pri izpolnjevanju zapovedi ljubezni do bližnjega pa ne gre samo za to, da damo miloščino tistim, ki zanjo prosijo, saj se za to revščino lahko skriva tudi kaj drugega. Gre predvsem za to, da ne zapravljamo virov, ki so namenjeni vsem, da ne kupujemo po nepotrebnem, da ne kopičimo denarja, medtem ko drugi umirajo od lakote in bi potrebovali to, kar imamo mi preveč, da bi preživeli. Tudi v vseh oblikah naših človeških proračunov bi moral biti del namenjen revnim in pomoči potrebnim. V takem izvrševanju Gospodove besede je veliko upanje tudi za tiste, ki Kristusa ne poznajo. Izvrševanje del ljubezni tako postane neke vrste "osmi zakrament"; tudi ti ljudje bodo sojeni po ljubezni in bodo rešeni. V nas, ki smo Jezusovi učenci, pa naj bi praznični evangelij prebudil včasih morda malo preveč spečo dobroto, ki bi nam pomagala videti, kako aktualen je. V televizijskih poročilih lahko vidimo obraze tolikih ljudi, ki trpijo lakoto, žejo, nasilje, ki so begunci. V vsakem izmed njih je navzoč Jezus. Ob pogledu nanje bi nas morale globoko prevzeti njegove besede: "Lačen sem bil in si mi dal jesti," oziroma: "Lačen sem bil in mi nisi dal jesti" ter: "Česar nisi storil enemu od teh najmanjših, tudi meni nisi storil." Blaženi Charles De Foucauld bi rekel, da to ni samo predlog, ampak ukaz ljubezni, kajti če ne živimo evangelija, Jezus ne more živeti v nas. Če živimo iz Jezusovega nauka v našem času, v katerem so sile zla in pohlep mnogo bolj organizirani kot kdaj prej, bi se morali pridružiti tudi boju proti krivicam in zlu. Graditi Božje kraljestvo, vnašati ga v resničnost današnjega sveta, bi moralo biti več kot želja in kot velikodušna miloščina. Graditi Božje kraljestvo zahteva pripravljenost nas, Kristusovih učencev, da damo sebe, svoj čas, svoje talente in svojo moč v službo evangelija. Jezus uči, da je v tem ključ do človekove sreče: v razdajanju sebe najdemo svoje resnično bistvo.
Kot je zapisal Janez Pavel II. v Okrožnici Človekov Odrešenik (21), v tem služenju odkrijemo Jezusa in bistvo njegovega kraljevanja ter "izredno dostojanstvo našega poklica, ki ga lahko imenujemo 'kraljevskega'. To dostojanstvo se razodeva v pripravljenosti na služenje po Kristusovem zgledu, ki 'ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel". Če torej po tem Kristusovem mišljenju in vedenju ni mogoče 'kraljevati' drugače kakor s 'služenjem', potem zahteva ta naloga 'služenja' tako duhovno zrelost, da res pomeni isto kot 'kraljevati'". Prosimo zanjo svojega Kralja Kristusa!