32. navadna nedelja (6.11.2005) - LETO A - ZAHVALNA

Božja dobrota in človeška hvaležnost

Dragi bratje, drage sestre!
Dvaintrideseta nedelja med letom je lahko za vsakega izmed nas poseben dar, saj jo v Cerkvi na Slovenskem obhajamo kot Zahvalno nedeljo; mnogi drugi narodi pa so jo obhajali že prej, v septembru ali oktobru. Prav je, da se vsaj enkrat v letu posebej spomnimo na tisto osnovno lastnost, ki bi jo moralo imeti naše življenje: na hvaležnost. Morali bi biti hvaležni Bogu; bolj bi mu morali biti hvaležni! Pa tudi ljudem, saj smo tako odvisni drug od drugega.
Na hvaležnost Bogu nas bodo na Zahvalno nedeljo spomnile bogato okrašene slovenske cerkve; ne toliko s cvetjem, ampak predvsem z različnimi pridelki s polj, vrtov, vinogradov in gozdov, pa tudi z izdelki človeških rok in njegovega uma, tega velikega Božjega daru. Če morda drugače kaj radi pozabljamo, da bi se Bogu zahvaljevali za vse prejete darove in za ljudi, po katerih tudi prejemamo veliko pomoči in dobrega, naredimo to vsaj na Zahvalno nedeljo. Storimo to z dobro mislijo in besedo, posebej pa še z molitvijo, ki nas odpira za globljo povezanost z Bogom, s tistimi, s katerimi živimo tesneje povezani in jim dolgujemo veliko hvaležnosti, pa tudi z vsemi drugimi ljudmi, s katerimi smo tako ali drugače povezani, pa jih morda niti ne poznamo. Saj iz vsakdanjega življenja dobro vemo, kako drugače bi bilo, če bi se vsi potrudili biti hvaležni drug do drugega in bi to tudi vsaj kdaj pa kdaj pokazali.
Udeležba pri evharistični daritvi na Zahvalno nedeljo nas posebej vabi k hvaležnosti za Jezusa, za evharistični Kruh, ki se lomi in deli za naše življenje. Ob evharistični mizi se zbiramo kakor velika družina, ki skupaj moli, poje in prejema Kruh življenja. Ali ni to obenem povabilo, da Jezusa povabimo medse tudi takrat, ko se zbiramo ob družinski mizi? Tisočere dobrote prejemamo: rodi jih zemlja, ki jo Bog zaliva s svojim blagoslovom. Preden pa pridejo do nas, je vmes dostikrat še cela vrsta ljudi, ki bi jim tudi morali biti hvaležni. Zaradi vsega tega je še kako na mestu vprašanje: ali še zveni po naših domovih skupna molitev pred jedjo in po jedi, kot izraz naše hvaležnosti za to, kar prejemamo? Pokažimo Bogu svojo hvaležnost za darove zemlje s tem, da to molitev zavestno gojimo in ohranjamo. Naj zbiranje k obedom ob skupni mizi postane neke vrste obred, ki z molitvijo zavestno prikliče med zbranimi zavest o Božji navzočnosti in njegovi darežljivosti. Če je bila ta molitev kje opuščena, naj jo letošnja Zahvalna nedelja znova uvede; če je izgubila pomen, ji lahko ponoven začetek povrne pravi smisel. Ta molitev je lahko izražena z besedo ali s tišino, v kateri vsak zase Bogu izrazi svojo hvaležnost. Današnji človek se morda boji pokazati svojo odvisnost od Nekoga, ki je večji od njega in zato več ne moli pred jedjo in po jedi ali vedno redkeje moli. Vendar je v tej molitvi nekaj tako velikega, ker z njo človek pokaže svojo odvisnost. S tem svoji veličini krone stvarstva prav ničesar ne odvzame, le zave se, kako velika je Božja previdnost, ki vodi in varuje njegovo življenje.
Mnogokrat ima človek vtis, da v vsakdanjem življenju mnogih ljudi Bog ne pomeni veliko. Imajo ga za neke vrste ostanek iz preteklosti, "za vsak slučaj" pa se še kdaj pa kdaj z njim malo povežejo. Mnogi ga več ne doživljajo kot Osebo, s katero se lahko pogovarjajo. Pa še takrat je morda bolj v ospredju neke vrste koristoljubno gledanje, kot pa ljubezen in hvaležnost. V hvaležnosti za vse darove in med njimi za dar osebne vere se na Zahvalno nedeljo spomnimo tudi teh naših bratov in sester. Znova se zavejmo resnice, da je ves smisel prejemanja evharistije v tem, da postajamo to, kar prejemamo, da živimo to, za kar nas evharistija usposablja in obvezuje. Evharistijo je torej potrebno prenesti v življenje, sveto mašo, to našo največjo zahvalo, je potrebno nadaljevati v svojem vsakdanu. Samo tako postaja Kristus viden in navzoč tudi pri tistih, ki več ne molijo, ki ne zmorejo ali nočejo moliti in hoditi k sveti maši. S tem bo dobila tudi naša hvaležnost svoj zelo konkreten izraz.