31. navadna nedelja (30.10.2005) - LETO A

Prepoznavnost kristjanov

Drage sestre, dragi bratje!
Evangelij 31. nedelje med letom je lahko za nas vse povabilo, da se iskreno vprašamo, koliko je večna človekova skušnjava, da se ima za boljšega, kot v resnici je, prisotna tudi v našem krščanskem življenju. Iz tega in drugih evangeljskih odlomkov vidimo, kako je Jezus pogosto pred njo svaril farizeje. To je storil zaradi njihove hinavščine, ker - kot je rekel - "govorijo, pa ne delajo", ker delajo zato, "da bi jih ljudje občudovali", ker se potegujejo "za prva mesta", in podobno. Evangelist ne piše o tem kot kronist, ampak zato, da bi opozoril nas vse, da bi se varovali pred temi zmotami. Obenem pa je pokazal tudi idealno podobo Cerkve in Kristusovih učencev v njej. Zgled, po katerem naj bi se ravnali in navdihovali, je nebeški Oče, ki ljubi "hudobne in dobre", ki uslišuje, kadar se dva izmed nas združita, "da bi kaj prosila" v Jezusovem imenu, ki v njem "išče, kar je izgubljeno", ki odpušča ...
Kaj še lahko odkrijemo v Jezusovih besedah farizejem? Mislim, da je v njih vključen tudi klic, naj se odvrnemo od vere, ki bi se izražala samo v zunanjem izpolnjevanju, ne bi pa se dotaknila našega srca. Zunanje izražanje vere mora prihajati iz srca, biti mora vera srca! Na misel mi prihaja Jezus ob tempeljski zakladnici, ki opazuje, kako so ljudje dajali vanjo svoje darove. Opazil je ubogo vdovo, ki je prinesla svoj novčič; in vendar je rekel, da je dala več, kot vsi drugi. Zakaj je mogel to reči? Iz preprostega razloga, ker je Jezus gledal na vero in ljubezen v njenem srcu, ne pa na to, koliko je dejansko dala. Druga značilna podoba sta farizej in cestninar, ki sta prišla molit v tempelj. Farizej se je hvalil s svojimi dobrimi deli, cestninar pa je sklonil glavo in molil: "Bog, bodi milostljiv meni, grešniku!" V Jezusovih očeh je bil cestninar opravičen pri Očetu, farizej pa ne. V srcu, ki je polno sebe, ni prostora za kaj drugega, predvsem pa ne za koga drugega, pa naj bo to Bog ali človek. Vzemimo to razmišljanje tudi kot povabilo, da morda kdaj evangelij beremo z mislijo na to, kako Jezus kliče k veri srca, katere začetek je notranje spreobrnjenje. To daje potem pravo mesto Bogu in vsemu drugemu in se razodeva z dejanji.
Bistvo prave vere razkrivajo tudi starozavezna besedila. Spomnimo se samo klica preroka Joela na pepelnično sredo: "Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil!" Ali besede preroka Ozeja, ki jih je Jezus vzel za svoje: "To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce pa je daleč od mene." Če naša vera ni vera srca, smo v nevarnosti, da sploh nismo v resnici verni. Te Jezusove besede bi nam morale dati misliti; posebej danes, ko smo res v nevarnosti, da začnemo gledati tudi na versko udejstvovanje kot na kakšno drugo kulturno udejstvovanje. Na primer: če bi imeli vero samo za način, kako si oskrbeti dobro moralno vzgojo, potem pa ne bi sprejeli nobenih obveznosti iz nje.
Kako pa lahko presodimo, ali je naša vera prava vera? Jezus sam je dal zelo preprosto merilo: "Po njih sadovih jih boste spoznali." Z drugimi besedami bi lahko preprosto rekli: "Kdor je kristjan, naj to pokaže z dejanji." Jezusovo svarilo pa se glasi: "Vi pa ne tako" kot farizeji. Da, kot kristjani moramo skrbeti za skladnost svojih besed in dejanj. Že Judje so poznali modrost, ki pravi: "Besede so lepe v ustih tistega, ki jih spolnjuje." Bolje je biti kristjan in o tem ne govoriti, kot pa se s tem ponašati in v dejanjih ničesar ne pokazati. Otipljiv izraz pristnosti izpovedovanja naše vere je skladnost s krščanskimi vrednotami in načeli v čisto konkretnih izbirah in odločitvah življenja, družine, solidarnostne pomoči potrebnim in socialne pravičnosti. Podporo za take izbire bi morali vedno dobivati v naših občestvih: tu bi morali vedno najti ljudi, s katerimi delimo iste ideale in vrednote življenja, ljudi, ki se medsebojno podpirajo v veri in si tudi medsebojno pomagajo. V naši katoliški Cerkvi se ne bi smeli nikdar počutiti, kakor da nismo na svojem mestu. Drug v drugem bi morali najti predane ljudi, ki zavestno živijo v skladu z vrednotami svoje vere.