30. navadna nedelja (23.10.2005) - LETO A - Misijonska nedelja

"Kruh, ki se lomi, za življenje sveta"

Dragi bratje, drage sestre!
Letošnja 30. nedelja med letom ima poseben namen: Cerkev namreč ta dan obhaja Misijonsko nedeljo. Ta nedelja nam je dana kot izredna priložnost, da bi v sebi znova poživili misijonsko zavest in odgovornost. Obenem naj bi se zavedli, da smo kot katoličani člani vesoljne Cerkve, zato bi morali v našem srcu najti prostor vsi narodi. Nikoli nam ne bi smelo biti vseeno, da veselega sporočila, ki ga je Jezus prinesel, še ne poznajo vsi ljudje. Jezus je pred svojim odhodom nazaj k Očetu apostolom in po njih nam vsem naročil: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence." S tem naročilom pa moramo povezati še Jezusove besede, ki so dejansko uresničevanje zapovedi ljubezni in izraz življenja po njej: "Kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov in sester, ste meni storili." To lahko delamo vedno in povsod, misijonsko delo pa je v resnici izredna potrditev uresničevanja tega naročila.
Misijonska nedelja po molitvi in dobrodelnosti, pa četudi daru vdovinega novčiča, nas kristjane na poseben način poveže v eno veliko družino Božjih otrok. Če ne moremo narediti drugega, bi morali biti vsaj s svojo molitvijo vedno zavestno usmerjeni v prizadevanje, da bi Kristusa spoznali vsi, ki ga še ne poznajo. To je naloga nas vseh, ki smo krščeni. Vendar pa Bog kliče tudi svoje posebne priče, misijonarje in misijonarke. Mnogi jih imenujejo kar "ambasadorji Božje ljubezni" in "pričevalci živega Boga". Že papež Pavel VI. je zapisal, da svet danes bolj verjame pričevalcem, kot pa učiteljem. In če posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci. Kristusa namreč oznanja tisti, ki si prizadeva, da bi živel po evangeliju, da bi bil "živ evangelij", edini evangelij, ki ga danes ljudje še berejo - kot je nekdo zapisal.
Prvo, kar moramo narediti, da bi postali kot kristjani misijonarji, je, da premagamo strah pred Jezusom. Ne smemo se bati najti prostor in čas za resno poslušanje Kristusa, ki nam govori na tolike in tako različne načine. Kdor se zadovolji z nedeljsko mašo, vsako drugo povabilo Cerkve k poglabljanju poznavanja Jezusa Kristusa pa ima za pretiravanje in za nepotrebno, s tem razodeva, da se hoče držati proč od njega. Vera takega kristjana prav gotovo ne bo imela dovolj življenjske moči, da bi koga pridobila za Kristusa. Misijonarji, prežeti z duhom Jezusa Kristusa, pa poleg tega, da ga oznanjajo, ljudem razodevajo tudi tisto pristno človeško solidarnost, o kateri pravi KKC (1942): "Dva tisoč let živi in vztraja v duši Cerkve ta čut, ki je priganjal in priganja duše prav do heroizma ljubezni menihov poljedelcev, osvoboditeljev sužnjev, zdraviteljev bolnih, znanilcev vere, civilizacije, znanosti vsem rodovom in vsem narodom z namenom, da bi ostvarili socialne razmere, ki bi bile sposobne vsem omogočiti človeka in kristjana vredno življenje." Tudi danes misijonarji in misijonarke nadaljujejo ta dela ljubezni.
Ali lahko kaj naredimo zanje, če že sami nismo v prvih vrstah misijonskega dela? Na prvem mestu je prav gotovo molitev zanje, da ne bi izgubili poguma, ko se pri svojem delu srečujejo s težavami, ko morda vidijo uspeh svojega dela na socialnem področju, ne pa pri tem, kar zadeva evangelizacijo. Vendar - kot je zapisal pokojni Janez Pavel II. v Poslanici za letošnjo misijonsko nedeljo - človeštvo potrebuje Kristusa, ta "razlomljen Kruh" za življenje sveta. V njegovem imenu se misijonarji podajajo v neznane predele sveta, da bi vsem prinesli "kruh" odrešenja, v zavesti, da je mogoče v povezanosti s Kristusom izpolniti najgloblja hrepenenja in pričakovanja človeškega srca. Misijonska nedelja, ki se obhaja po vsem svetu, je zato odlična priložnost, da se bolj zavemo, kako silno potrebno je sodelovati pri oznanjevalnem poslanstvu, ki so ga že začele krajevne Cerkve in druge cerkvene ustanove. To poslanstvo potrebuje poleg molitve in žrtve tudi konkretne materialne darove (prim. papeževo poslanico). Bodimo misijonarji tam, kjer smo, ob tem pa pomagajmo tistim, ki misijonsko delujejo po raznih delih sveta; podpirajmo jih s svojimi darovi, predvsem pa z molitvijo.