29. navadna nedelja (16.10.2005) - LETO A

Dati cesarju cesarjevo in Bogu Božje

Drage sestre, dragi bratje!
Kot vidimo tudi iz evangeljskega odlomka za 29. nedeljo med letom, ni Jezus skoraj nikoli takoj odgovoril na postavljeno vprašanje; vsaj naravnost ne. Farizeji so ga tokrat spraševali, "ali smemo dajati cesarju davek ali ne?" Na to vprašanje bi zadostoval kratek odgovor: 'da' ali 'ne'. Jezus pa je vedel, da so ga hoteli ujeti v besedi, zato je od svojih nasprotnikov najprej zahteval, naj mu pokažejo davčni novec in povedo, čigava sta podoba in napis na njem. Če bi namreč Jezus na vprašanje odgovoril pritrdilno, bi ga farizeji obtožili, da izdaja svoj narod, ki je težko prenašal rimsko okupacijo. Če pa bi bil njegov odgovor 'ne', bi ga tožili oblastem, češ, da poziva k državljanski nepokorščini. Z besedami: "Kaj me skušate, hinavci," pa jim je dal jasno vedeti, da pozna njihove misli in namene.
Potem jim je Jezus odgovoril. Toda presenečenje njegovega odgovora ni v tem, da je rekel, da morajo dati cesarju, kar je cesarjevega. Presenečenje, morda celo šok za farizeje, je bil drugi del odgovora: "in dajte Bogu, kar je Božjega." Jezus farizejev prav gotovo ni hotel žaliti; hotel pa jih je izzvati. Nobenega dvoma ni bilo, da ne bi plačevali davkov; Rimljani so za to poskrbeli sami - če ni šlo drugače, pa s silo. Toda Jezus misli na nekaj drugega; on misli na služenje, ki ga človek daje Bogu svobodno. Bog v nas ničesar ne dela s silo. Človeka, tudi vsakega izmed nas, prosi predvsem za ljubezen, ki je pristna, iskrena in nesebična, kot je bila in je njegova do nas. Farizeji, ki so Jezusa hoteli ujeti v besedi, pa so morda imeli vero bolj samo za zunanje izpolnjevanje postave in predpisov in nič več. V takem ravnanju pa je bilo kaj malo ljubezni. Izpolnjevanje postave je bilo prej podobno gradnji zidu, polaganju opeke na opeke, in z nekaj dodatki je zid tu, kot pa nečemu, kar ima opraviti s človekovim srcem. Oni pa so - rečeno v podobi - polagali zapovedi in predpise na zapoved in predpise. - Zdi se, da farizeji niso uvideli, ali pa niso hoteli uvideti, da so s svojim ravnanjem iz vere, to je, s svojim izpolnjevanjem postave, dejansko gradili zid med seboj in Bogom, skupaj z vsem izraelskim ljudstvom, katerega voditelji so bili. V resnici so ljudstvo s takim svojim ravnanjem bolj odvračali od Boga, kot pa mu pomagali vzpostavljati odnos z njim. Uspelo jim je, bi lahko rekli, da so se izolirali od vseh resničnih zahtev velikodušnosti, ki segajo v človekovo srce in iz njega izhajajo, tako v češčenju Boga, kot tudi v služenju njegovemu ljudstvu, ki je bilo v stiskah.
Ali je v evangeljskem odlomku, oziroma v Jezusovem končnem odgovoru farizejem, tudi kakšen izziv za nas? Ko bomo slišali odlomek in o njem premišljevali, se vprašajmo, ali dajemo Bogu vse, kar je njegovega? Ali smo vredni pohvale, ki jo je Pavel zapisal v prvem berilu o Tesaloničanih: "Neprenehoma imamo v spominu vaše delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa?" "Delo naše vere" pokažemo s tem, da živimo tako, da drugi lahko vidijo v nas ljudi, ki živijo svojo vero resno in so pripravljeni biti drugačni, iti proti toku in se ne meniti za to, kar je trenutno moderno in kar "nese", kot radi rečemo. "Napor ljubezni" se kaže v izkazovanju dobrote drug do drugega, posebej še pomoči potrebnim. "Vztrajnost upanja" pa pomeni živeti tako, da nas motivirajo ne le časovne, zemeljske vrednote, ampak predvsem večne, brez katerih naše življenje ne bi imelo smisla. Danes smo kristjani v nevarnosti, da ne ločimo dobro med tem, kar pripada cesarju in tem, kar je božje. Morda premalo verjamemo, da je v krščanstvu moč, da oblikuje zgodovino, "da vera kristjanov obsega celotno življenje, da stoji sredi zgodovine in sredi časa in da njena pomembnost presega področje subjektivnih predstav" (kard. J.R.). Če Jezus, ki vidi v srce, zaradi hinavščine farizejev ni odgovoril na njihovo vprašanje neposredno, bi mi morali biti željni in vedno pripravljeni izrekati svoj goreči 'da' Bogu, ko nas sprašuje: "Ali boš dal/dala Bogu, kar je Božjega?".