28. navadna nedelja (9.10.2005) - LETO A

Povabljeni v Kristusovo Cerkev

Dragi bratje, drage sestre!
Ko je pred leti novinar vprašal sedanjega papeža, ali je ljubezen tisto, kar ga tako močno povezuje s Cerkvijo, je odgovoril: "Prav lahko bi to rekel. Cerkev je moj dom, moja velika družina in v tem smislu sem z njo povezan v ljubezni, kakor nas pač povezuje vsaka družina. Pravo bistvo Cerkve je mnogo več kot le to, kar lahko statistično zajamemo ali kar lahko vzpostavimo s sklepi. Cerkev je organizem, ki svoj življenjski obtok napaja neposredno iz Kristusa" (J.R., Bog in svet).
Zakaj ta misel? Spodbuja jo prilika iz evangelija 28. nedelje med letom, ki govori o Božjem povabilu na gostijo. Jezus je povedal, kako se tisti, ki so bili prvi povabljeni, na gostijo niso odzvali. V Jezusovem času so bili najprej povabljeni Judje in njihovi voditelji, ki pa njegovega nauka in ravnanja niso sprejeli; Jezusa so celo umorili. Njegovo vabilo pa so sprejeli preprosti, ubogi, ribiči, cestninarji in grešnice ter pogani. Ti so se čutili obdarjene, ker jim je bilo namenjeno Božje sporočilo in so nanj odgovorili. Z besedami prilike so prišli "s križišč", cest in razpotij in Cerkev, "svatovska dvorana - kot pravi Jezus - se je napolnila". Z ustanovitvijo Cerkve, pravijo razlagalci, je Jezus uresničil starozavezno prerokbo, ki pravi, da je "nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je priredil svatbo svojemu sinu." "Nebeško kraljestvo" tu pomeni Cerkev. To lahko sklepamo tudi iz dejstva, da nekateri Božje povabilo sprejmejo, drugi pa ga zavračajo; da imajo nekateri svatovsko oblačilo, drugi pa ga nimajo. To je resničnost nebeškega kraljestva na zemlji, resničnost Cerkve, ki še potuje skozi čas.
Jezusova prilika se ponavlja tudi v našem času in prostoru, saj mnogi naši bratje in sestre raje hodijo "po kupčijah" - kot pravi prilika -, izgubljajo smisel za duhovne vrednote in se ne odzivajo Božjemu vabilu. Premamljajo jih drugačni interesi, ob tem pa se morda niti ne zavedajo, da je zavračanje Boga, ki ga oznanja Cerkev, edina resnična drama vsake človeške zgodovine in zgodovine človeštva kot takega.
Pa morda niti ni treba gledati na nekaj tako velikega, kot je narod; poglejmo vase, koliko smo mi sami odprti vabilu, ki nam ga po Cerkvi namenja Bog. Morda tudi mi sami - vsaj kdaj pa kdaj - nočemo biti z Bogom in hodimo "po svojih potih", ker ne verjamemo, da je Bog dovolj in da je on tisti, ki resnično želi našo srečo. Zato, žal, mnogi mislijo, da Cerkev nima prav, ko je jasna in tudi zahtevna v posredovanju nauka, ki ji ga je izročil Jezus in se v njej ne prepoznajo. Pa vendar Kristus tudi danes v Cerkvi in po Cerkvi nagovarja in osrečuje ljudi. Potreben pogoj za to je, da mu damo pravico, da nam spregovori, da se odpremo njegovi usmiljeni ljubezni, mu zaupamo in pustimo, da nas razsvetli, predvsem pa, da dovolimo, da se z milostjo dotakne našega srca. Saj po papeževih besedah "Cerkev lahko doživimo kot kraj usmiljenosti in nežnosti Boga do človeka, v njej in po njej pa pridemo do Kristusa, ki nas pričakuje" (mladim v Koelnu). Pričakuje nas v Božji besedi, ki jo razlaga Cerkev, predvsem pa v evharistiji, Kruhu močnih, ki ga deli Cerkev. V moči tega Kruha smo kot člani Cerkve lahko "pogumni oznanjevalci evangelija ter neustrašni graditelji civilizacije resnice, ljubezni in miru" (prav tam), kar je poslanstvo nas, kristjanov.
Ker Cerkev sestavljamo ljudje, jo lahko seveda tudi kritiziramo, saj vanjo vnašamo dobro, pa tudi slabo. Jezus sam je rekel, da je Cerkev mreža z dobrimi in slabimi ribami, njiva s pšenico in plevelom. Toda v njej je tudi veliko svetosti, na kar je pokazal Božji služabnik Janez Pavel II. s tem, da je razglasil toliko blaženih in svetnikov. Če bi se v resnici zavedali bogastva, ki nam ga deli Cerkev, bi gotovo bolj veselo izpričevali, da smo povabljeni na gostijo, ki jo pripravlja Gospod za nas v vsaki evharistični daritvi, pa naj se ta daruje v mogočni katedrali ali pa v najpreprostejši vaški cerkvi. Bodimo hvaležni za to Gospodovo povabilo in imejmo radi Cerkev, ta kraj srečanja z živim Bogom tu na zemlji.