27. navadna nedelja (2.10.2005) - LETO A Rožnovenska

Molitev je "govorica srca"

Drage sestre, dragi bratje!
Dva močna poudarka nosi s seboj 27. nedelja med letom: prvi prihaja iz evangelija, ki vabi, naj Kristusa sprejmemo za smisel življenja; drugi pa je obhajanje Rožnovenske nedelje in s tem povabilo k molitvi rožnega venca, k "molitvi, ki je preživela stoletja".
Iz evangeljske prilike o viničarjih, ki so grdo ravnali z gospodarjevimi služabniki, nazadnje pa celo umorili njegovega sina - mišljen je Jezus - se kar samo poraja vprašanje: Če bi se Jezus še enkrat vrnil na zemljo, tako kot prvič, kako bi bil sprejet? Za odgovor na to vprašanje ne potrebujemo bujno fantazijo, ampak vero. Resnica je, da Jezus nenehno prihaja med nas, med nami je, posebej v nezaželenih priseljencih, preziranih in zapuščenih članih naše družbe, naših bratih in sestrah, v ubogih in bolnih... Prihaja v vsakem otroku, ki bi se rad rodil v ta svet, pa se, žal, vse prevečkrat ponovi "Zgodba nerojenega otroka"; splav ga uniči tam, kjer bi moralo biti najbolj varno svetišče na zemlji, pod srcem matere.
Vemo, da je bilo Jezusovo javno življenje polno sporov zaradi tega, kar je učil; ko pa je obljubil evharistijo, so se mnogi obrnili in odšli. V priliki slišimo, da bo gospodar vinograd dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek: starozavezno izvoljeno ljudstvo bo zamenjala nova skupnost vernikov, Cerkev Jezusa Kristusa. V njej imamo vsak svojo odgovornost, saj je vsakdo izmed nas delček tega vinograda, Cerkve. Kakšen je naš odgovor na klic h krščanski poklicanosti? Ali je Jezus za nas vogelni kamen, ki daje smisel vsemu našemu življenju? Če pri graditvi svojega življenja ta kamen, to je Jezusa Kristusa, zavržemo, se sami obsojamo na nesrečo. Vprašajmo se, kaj bo z našimi krščanskimi skupnostmi v prihodnje. Če zaradi sekularizacije ponekod Cerkev že postaja diaspora, ali bo postala tudi njena navzočnost nepomembna? Bo izginila njena tradicija in krščanska kultura? Ali pa bo to priložnost za ponovno odkritje, kako biti kristjan na nov način in kako živeti evangelij danes? To je odvisno tudi od mojega osebnega, našega družinskega, župnijskega odgovarjanja na pripadnost Jezusu Kristusu in pristnosti krščanskega življenja.
Moč za nov odgovor pa si izprosimo v srečanjih z Bogom po molitvi, posebej še z rožnovensko pobožnostjo. Naj bo naša molitev "polet srca, preprost pogled v nebo, vzklik hvaležnosti in ljubezni sredi preizkušnje in sredi veselja", kot je zapisala sveta Terezija Deteta Jezusa. "Govorico srca" izražajmo z molitvijo rožnega venca, saj ta molitev v nas prebuja hvaležnost za odrešenje, daje moč in podpira našo voljo, da more Bog delati v nas in po nas. Zakaj naj bi molili rožni venec? Neki duhovnik je na to vprašanje takole odgovoril: "Molim ga preprosto zato, ker je Marija moja Mati. Zamislite si, da sin ali hči nočeta ves dan spregovoriti s svojo mamo. Morda smo bili takšni v težavnih letih pubertete... Ker nočem biti muhast ali neolikan sin, posvetim dnevno kakšne četrt ure Mariji, čeprav se tudi čez dan velikokrat spomnim nanjo. To je malo, a če je vsak dan, se pozna. Moje misli so pri njej, a vem, da so njene še bolj pri meni, da me spremlja na vseh mojih potih."
Morda je naš čas neprijazen do te molitve, ker mislimo, da mora biti naš duh vedno z nečim zaposlen. Vendar nas ponavljanje iste molitve umirja in ustvarja prostor za razmislek o skrivnosti, ki jo molimo v rožnem vencu. Molitev rožnega venca je globoko zaznamovala življenje naših prednikov, naših mater in očetov; s to molitvijo so sklepali svoj dan, z njo so živeli in umirali. Mesec oktober je nova priložnost, da damo molitvi rožnega venca nov pomen, predvsem pa položimo vanjo velike želje in namene. Dovolimo, da nas nagovori tudi geslo gibanja "Družinski rožni venec", v katerega je vključenih več kot 20 milijonov družin po svetu in se glasi: "Družina, ki moli rožni venec, ostane združena; narod, ki se poraja iz takih družin, ljubi mir." In ne pozabimo, kar pravi sveti Pavel, ki v 2. berilu vabi, naj "ob vsaki priložnosti izražamo svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem".