26. navadna nedelja (25.9.2005) - LETO A

Jezus je glavni nagib spreobrnjenja in edinosti

Dragi bratje, drage sestre!
Na 26. nedeljo med letom nam Cerkev daje v premislek evangeljsko priliko o dveh sinovih, ki ju oče prosi, naj gresta delat v njegov vinograd. Prvi pravi, da ne bo šel, a kasneje gre; drugi pa pravi, da bo šel, a obljube ne izpolni. Čeprav ni nobeden pohvale vreden, pa prvi le izpolni očetovo voljo. Jezus je priliko povedal velikim duhovnikom in starešinam ljudstva, katerim je rekel, da bodo cestninarji in nečistnice šli pred njimi v Božje kraljestvo. Po teh besedah so razumeli, da jih je primerjal z drugim sinom. Zakaj? Veliki duhovniki in starešine ljudstva so tudi najprej rekli "da" Bogu, sprejeli razodetje, dano po Mojzesu in prerokih. Ko pa je prišel Jezus, ki ga je Bog poslal, da bi ljudem prinesel polnost razodetja in jih poklical k tesnejšemu odnosu z Bogom, so to povabilo odklonili in ostali zaprti vase. S cestninarji in nečistnicami, temi očitnimi in obče znanimi grešniki, pa Jezus primerja prvega sina, ki se je najprej očetu uprl, potem pa se je skesal in dejansko izpolnil očetovo voljo. Tudi ti so s svojim življenjem najprej zaničevali Božjo postavo. Toda mnogi so se ob oznanjevanju Janeza Krstnika skesali, spremenili svoje življenje in začeli hoditi za Jezusom.
V našem življenju se najbrž pokaže ravnanje prvega in drugega sina. Bog je pripravljen odpustiti; tudi tistemu, ki se k njemu vrne po grešnem življenju. Toda človeka ne bo silil; vsak posameznik nosi odgovornost za svoja dejanja in posledice le-teh. Verovati pa moramo, da sta nam Božja ljubezen in pomoč vedno dani, ker nas Bog nenehno vabi k spreobrnjenju, k "več" v življenju. Kot Božji otroci moramo vedno rasti v ljubezni do Boga ter vsak dan znova ohranjati živ in močan prijateljski odnos ljubezni z njim. Samo tako Jezus ostaja glavni nagib naše nenehne rasti, ki jo omogoča spreobrnjenje in zvestoba Očetovi volji.
CERKEV na Slovenskem pa na letošnjo 26. navadno nedeljo obhaja tako imenovano Slomškovo nedeljo, s katero je povezan slovenski ekumenski dan. Da je bila našemu velikemu škofu zares pri srcu Jezusova prošnja, da bi bili vsi eno, pove tudi dejstvo, da je ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda, katere člani naj bi najprej molili za ta veliki namen. V letih 1851 in 52 je o tem pisal tudi v pastirskem pismu, v katerem je duhovnike in vernike vabil, naj se včlanijo vanjo. Med drugim je zapisal: "Cerkev je na dva velika kosa razdeljena in ta nesreča je posebno bridko zadela Slovane - več kot dve tretjini sta odcepljeni od debla katoliške Cerkve. Srce naroda, sveta vera namreč, je bilo raztrgano in Kristus nam še dandanašnji bolj kot kdaj prej kaže raztrgano oblačilo svete Cerkve. Vabim torej vse duhovnike in vernike, celo naše ločene brate in sestre, v to društvo molitve. Čim večje bo, tem močnejša bo vojska za kraljestvo božje na zemlji. Naše orožje, (to je) molitev in dobra dela, ne seka nobenih ran, temveč jih celi, je vselej nepremagljivo in nam je poroštvo gotove zmage, zakaj veliko premore stanovitna molitev pravičnega."
V našem času je Bog poslal papeža Benedikta XVI:, katerega prednostna naloga papeževanja je prav ekumenizem, kot je sam rekel. Papež se zaveda, da ne moremo 'narediti' edinosti samo s svojimi močmi, ampak da je to dar Svetega Duha. Po njegovem prepričanju središče ekumenskega gibanja predstavljajo molitev, spreobrnjenje in posvečevanje življenja. "Če bi se vedno večje število ljudi zbralo pri Gospodovi molitvi z namenom, da bi bili eno, sem prepričan, da taka molitev v Jezusovem imenu ne bo padla v prazno," je rekel papež.
Vsi moremo torej prispevati svoj delež k ekumenskemu prizadevanju Cerkve; zlasti z molitvijo - v odgovor na še vedno veljavno vabilo blaženega škofa Antona Martina Slomška in v podporo vsem papeževim prizadevanjem za to veliko nalogo. Tudi če nismo člani bratovščine sv. Cirila in Metoda, si lahko vzamemo za sveto dolžnost, da bomo vsak dan molili Očenaš in Zdravomarijo za to, da bi bili vsi eno. Tako bomo s svoje strani dejavno pomagali uresničevati Kristusovo željo po edinosti.