25. navadna nedelja (18.9.2005) - LETO A

Naš Bog je velikodušen

Drage sestre, dragi bratje!
Jezus nas v evangeljskih odlomkih, ki jih slišimo ob nedeljah, vedno znova preseneča; posebej še, kadar govori v prilikah, ki vsaka nosi s seboj svoje posebno sporočilo. S priliko o delavcih, ki jih je šel gospodar najemat ob različnih dnevnih urah, ki pa so ob koncu vsi prejeli enako plačilo, hoče povedati, da Božja dobrota presega človekov pogled in vsa njegova pričakovanja. Če jo skušamo razumeti z ekonomskega stališča, je v resnici nerazumljiva, kajti Jezus z njo obrača človeško miselnost in naglaša Božjo velikodušnost, pa tudi osrečujočo resnico, da je odrešenje predvsem Božji dar; prihaja iz zastonjske in usmiljene Božje ljubezni: "On nas je vzljubil in poslal svojega Sina" (1Jn 4,10). Mi naj bi z Bogom in s tem njegovim zastonjskim darom sodelovali.
Delavci iz prilike so različno dolgo delali v gospodarjevem vinogradu, pod noč pa so vsi prejeli plačilo za svoje delo, tako, kot so se z njim pogodili. Ko so tisti, ki so delali najdlje, videli, da so prejeli prav toliko kot oni, ki so delali le kratek čas, "so godrnjali nad hišnim gospodarjem". A gospodar je enemu odgovoril: "Prijatelj, ne delam ti krivice." Tej trditvi je dodal še skoraj retorično vprašanje: "Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?" Delavci na to vprašanje niso odgovorili pritrdilno. Gospodar pa jim je imel še nekaj povedati in to, kar je povedal, dejansko razodeva srce prilike. Vprašal je: "Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?" Kaj drugega more razodevati to vprašanje kot resnico o neizmerni Božji dobroti in velikodušnosti. Da, Bog je vedno pravičen, toda še bolj pomembno je, da je velikodušen in dober. Velikodušen je do vsakega človeka, svojo milost daje vsakemu. Na nas je, da priznavamo to Božjo dobrotljivo velikodušnost do nas in v skladu s svojo obdarjenostjo tudi živimo: po starših nam je dal življenje, družino, postavil nas je v ta svet, da na njem živimo, podaril nam je vero in še mnogo drugega. Vse to je milost, Božji dar! Seveda, na nas pa je, da s tem darom sodelujemo, potem pa se prepustimo Bogu, to je, sprejmemo njegov klic in se mu damo na razpolago. Kadar je to težko, se spomnimo besed iz psalma, da je "Gospod blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi."
Prilika nam pri tem lahko pomaga, da se postavimo v pravi odnos do Boga, da se zavemo svoje odvisnosti od njega: kajti vinograd je njegov, on je tisti, ki kliče in on tudi plačuje. Plačilo razlagalci primerjajo vstopu v nebeško kraljestvo, zato večje od tega ne obstaja. Ljubezen Boga, ki nam daje ta dar neprecenljive vrednosti, pa je tako velika, da sploh ni mogoče, da bi dal tistim, ki so prišli kasneje, kaj manj. Gospodar v priliki to potrjuje z besedami: "Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi."
Ko bomo še razmišljali o priliki, naj nas prevzema hvaležnost do Boga, ki nas ima tako rad, da nas zastonjsko vabi k deležnosti njegovega življenja in vse večnosti z njim v nebesih. Prosimo tudi, da bi bili vsaj v majhni meri deležni njegove velikodušnosti, da se bomo mogli veseliti tudi mi, kadar so drugi poklicani k deležnosti veselja z nami, čeprav bi, človeško gledano, včasih radi rekli, da tega ne zaslužijo. Glejmo na Kristusa, ki za nas uteleša veliko in čisto Božjo dobroto. Dopustimo mu pravico, spodbuja papež, da nam spregovori, odprimo vrata svoje svobode njegovi usmiljeni ljubezni, zaupajmo mu svoje radosti in težave ter pustimo, da bo s svojo lučjo razsvetlil naš razum in se z milostjo dotaknil našega srca (prim. Benedikt XVI. mladim v Koelnu). "Kdor pusti, da Kristus vstopi v njegovo življenje, ne bo izgubil ničesar od tega, kar življenje napravlja svobodno, lepo in veliko, saj se samo v prijateljstvu s Kristusom odpirajo vrata življenja" (prav tam). Ko bomo enkrat okusili notranje veselje nad Kristusovo živo in poživljajočo navzočnostjo, bomo o tem pričevali tudi drugim okrog sebe. Za vedno večjo velikodušnost pri tem pričevanju pa radi segajmo po Svetem pismu, predvsem pa se srečujmo s Kristusom v evharistiji. Naj nam Bog podeli to milost!