24. navadna nedelja (11.9.2005) - LETO A

Odpuščanje nima meje

Dragi bratje, drage sestre!
Evangelij 24. nedelje med letom je konec obširnejšega Jezusovega učenja o tem, kako potrebno je v skupnosti njegovih učencev izboljšati medsebojne odnose in jih narediti močne. V tem odlomku gre za Jezusov odgovor na Petrovo vprašanje kolikokrat mora/moramo odpustiti. Judovski učitelji postave, ki so jih ljudje tudi spraševali o tem, so se na splošno strinjali, da do trikrat, potem pa naj ne bi bilo treba več odpuščati. Peter, ki je v svoji ljubezni do Jezusa hotel vedno nekaj več, ki je poznal Jezusovo velikodušnost in tudi vedel, da je prišel dopolnit starozavezno postavo, ga je vprašal, ali je dovolj "do sedemkrat". To število je bilo za judovsko misel popolno. Morda je bil ob tem Peter celo prepričan, da je "do sedemkrat" več kot dovolj. Jezus ga je s svojim odgovorom najbrž spet zelo presenetil: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat." Za judovsko mišljenje je bilo to zelo veliko število; razlagalci pa pravijo, da to pomeni, da je treba vedno odpuščati. Odpuščanje namreč nima meje.
Jezus je svojo trditev podkrepil s priliko o služabniku, ki ni maral odpustiti, katere vsebino gotovo vsi dobro poznamo. In če smo pošteni, se v njej najbrž kar pogosto najdemo. Hudobni služabnik je pričakoval, da bo gospodar kljub temu, da mu je bil dolžan deset tisoč talentov, z njim potrpežljiv in mu bo dal še nekaj časa za vrnitev dolga. Gospodar ni bil samo potrpežljiv, ampak tudi neizmerno velikodušen in mu je ves velíki dolg odpustil. Le malo za tem pa ta služabnik, ki je bil tako obdarjen, ni znal potrpežljivo ravnati s svojim soslužabnikom, ki mu je dolgoval majhno vsoto denarja, plačilo nekaj dni dela, pravijo razlagalci. Dal ga je vreči v ječo, dokler mu ne bi vse poplačal. Hudobni služabnik je od gospodarja pričakoval razumevanje in sočutje, ko je bil sam v težavah; toda bil je brez sočutja do soslužabnika, ki ga je prav tako prosil za odlog plačila. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju vse podrobno povedat. Gospodar je hudobnega služabnika izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga.
Jezus konča priliko z besedami: "Tako bo moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu, sestri." Katekizem katoliške Cerkve imenuje odpuščanje "ljubezen, ki ljubi do skrajnosti" in dodaja, "da se 'v dnu srca' namreč vse zavozlava in razvozlava. Ni v naši moči, da ne bi več čutili žalitve in bi nanjo pozabili; toda srce, ki se preda Svetemu Duhu, rano preobrazi v sočutje in očisti spomin s tem, da žalitev preoblikuje v priprošnjo". Zato "odpuščanje spada k vrhuncu krščanske molitve; dar molitve more biti sprejet samo v srce, ki je uglašeno na božje usmiljenje. Odpuščanje tudi pričuje, da je v našem svetu ljubezen močnejša od greha. Odpuščanje je tudi temeljni pogoj za spravo, spravo božjih otrok z njihovim Očetom in ljudi med seboj" (prim. KKC 2838 sl.).
Vse to bolj ali manj vemo, pa vendar dostikrat ne ravnamo tako. Ali ni to neke vrste slepota, ki je v bistvu odklonitev odpuščanja? Človeško srce težko odpušča, posebej še, če nas je ranil nekdo, ki ga imamo radi. Še težje je pozabiti, čisto izbrisati in se preprosto ne zmeniti za to. Kadar ne moremo ali nočemo odpustiti, postanemo zelo majhni, popolnoma prevzeti s seboj. Notranje postanemo prazni in tudi naše misli ne najdejo miru. Mir se vrne, ko se odrečemo temu, kar nas razjeda, ko se ne zmenimo več za to, kar smo doživeli s strani drugih. Življenje po evangeliju je zahtevno, ker Bog hoče, da druge ljubimo, jim odpuščamo in to popolnoma, kot dela on. Toda težko je biti po Božje velikodušen. Vendar ko se pregrešimo v tem in hočemo, da Bog nam odpusti, prosimo in tudi kaj naredimo posebej za to, da ne bi bili podobni hudobnemu služabniku, ki mu je bilo veliko odpuščeno; ko pa je bil on na vrsti, ni hotel odpustiti. Prosimo za milost, to "pozornost Boga do človeka", da bi vedno imeli pogum in plemenitost srca za odpuščanje in pozabo tistega, kar nas rani s strani drugih.