MARIJINO ROJSTVO - Mali šmaren - (8.9.2005) - LETO A

Zakaj naj častimo Marijo?

Drage sestre, dragi bratje!
Pred nami je praznik Marijinega rojstva, ki je predvsem odrešenjski praznik, nekakšen advent za Kristusov prihod. Zato je bogoslužje tega praznika vse prepojeno z veseljem. Saj z Marijinim rojstvom prihaja na svet tista, ki naj postane Odrešenikova in naša mati. Vsako človeško rojstvo prinaša veselje članom družine; tukaj pa je vzrok veselja dvignjen visoko nad naravno veselje (prim. Leto svetnikov, III, 535). Vsaj nekaj tega veselja naj bi mi vsi doživeli ob Marijinem prazniku. Vzemimo pa ga tudi kot priložnost, da se vprašamo, zakaj je Marijo pomembno častiti. Ko pomislim na Marijo ali slišim njeno ime, mi najprej pride na misel, da je mati. In če je mati, je tu zaradi Nekoga, komur je mati. Po Božji zamisli je mati Odrešenika Jezusa Kristusa, ki nam jo je ob slovesu dal tudi za našo Mater.
Kako nas Marija nagovarja? Zakaj se zatekamo k njej? Je res samo zato, ker to 'spada zraven' k našemu verovanju? Mislim, da ne! Osebno mi je Marija blizu od otroštva, ko me je moja mama učila moliti. Takrat mi je bila blizu, ker je bila tako podobna moji mami: Marija z Otrokom v naročju, jaz v varnem maminem naročju. Ko je naša družina postala večja, smo se vsi skupaj zatekali k Mariji. Lepi so bili večeri, ko smo po truda polnem dnevu, posebej mojih staršev, skupaj molili rožni venec. Nobenega Marijinega praznika ni bilo, da ne bi poromali v njeno svetišče. In ker je bila v vsaki, še tako majhni cerkvi, tudi Marijina podoba, je bilo v njej zelo domače.
Ob teh zunanjih znamenjih zaupanja v Marijo me vedno znova preseneča to, da je Marija največkrat upodobljena z Jezusom: ob njej je, da ga - človeško govorjeno - spomni, naj kaj stori za človeka, ki je pred njima. Ona je garancija, da se bo vse prav izteklo, če pridemo k njej po nasvet, pomoč, tolažbo, s prošnjo za druge. In kako bi tudi moglo biti drugače? Saj je Mati, ki pozna Sina in naše potrebe in zato posreduje za nas. Ko ve, da je tako potrebno, se vrača nazaj na zemljo, da bi nas 'spravila k pameti', obenem pa nenehno prosi, naj nam bo prizaneseno. Po besedah kardinala Ratzingerja "nobeno od Marijinih prikazovanj, kolikor so avtentična, ne prikazuje nič takega, kar bi bilo zunaj evangelija; prikazovanja nas vračajo k preprostim in bistvenim stvarem, ki jih pogosto tako radi spregledamo" (J.R., Bog in svet, 236).
Marija nagovarja s svojim molkom: vse veliko v njenem življenju se je dogajalo v njenem srcu, v tistem skritem srečevanju med njo in Bogom, ki iz Marije dela ženo vere, tako močno, da je pod Sinovim križem stala in ga potem mrtvega sprejela v naročje. Kaj se je dogajalo v tej sveti tišini njenega srca, si je težko predstavljati. Verjetno pa se je dogajal tisti učinkoviti pogovor, ki ga je kot takega razodevalo njeno življenje - od prvega "zgodi se" ob oznanjenju, pa vse do križa.
Včasih nas morda odbijajo nekateri izrazi pobožnosti do Marije. Vendar je pomembno to, da Marija vedno vodi k Jezusu in ni sama središče. Človeku, ki se zateče k njej, kot da 'ponuja' Jezusa in ga vabi, naj gre z Njim skozi življenje. Zato so njene besede: "Karkoli vam Jezus reče, storite", kakor vodilo življenja. Da Bog lahko nekaj naredi po nas, najprej stori, da so naše človeške oči prav naravnane, da vidijo potrebo, zadrego in stisko, obenem pa odpre tudi srce, da je pripravljeno za božjo spodbudo in odgovor nanjo. V tem smislu je v teh besedah dejansko povzet evangelij: Jezus nas po naši pripravljenosti vodi k uresničenju tega, kar smo spoznali.
Če skušam te misli povzeti, bi rada rekla: Nekomu, ki je tako velik in kljub temu tako blizu, ki je ves božji in usmerja k Bogu, smemo zaupati, se mu moremo izročiti, se vedno nanj zanesti, še posebej v stiskah. Želim, da bi to bila Marija v življenju vsakega izmed nas. Zato jo častimo in se ji priporočajmo. Naj nam izprosi dar, da bi jo v življenju doživljali ne samo kot mater, ampak tudi kot sestro, s katero smo skupaj na poti - za dobro vseh in večno srečo!