23. navadna nedelja (4.9.2005) - LETO A

Odgovorni smo drug za drugega

Dragi bratje, drage sestre!
Evangeljski odlomek 23. nedelje med letom je vzet iz 18. poglavja Matejevega evangelija. V njem so zapisana - lahko bi rekli - razna pravila, ki veljajo za skupnost Jezusovih učencev: o tem, kdo je največji, o skupni molitvi, o odpuščánju žalitev, o pastirjevem iskanju izgubljenih, o bratskem/sestrskem opominjanju. Prav to svarjenje ali opominjanje je tema 23. nedelje med letom.
Evangeljsko misel o odgovornosti drug za drugega razvija že prvo berilo, ki govori o preroku Ezekijelu in njegovem preroškem poslanstvu. Bog mu pravi, da ga postavlja "za stražarja Izraelovi hiši". Njegova naloga je "sváriti ljudi v Božjem imenu": prerok je pred Bogom odgovoren za grešnike. Apostol Pavel v drugem berilu pa z njemu lastno močjo besede to izrazi s trditvijo: "Bratje in sestre, ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo."
Ta izredna evangeljska modrost je temelj naše odgovornosti drug za drugega v skupnosti Cerkve. V resnici se moramo čutiti dolžniki do vseh bratov in sester, kajti vsi so potrebni ljubezni. Ljubezen pa je pristna tedaj, kadar bratu/sestri pove tudi njegovo veliko napako ali celo zmoto. Svariti oziroma opominjati je treba samo iz ljubezni in z veliko dobrohotnostjo. Nasprotna praksa, da o napakah bližnjega govorimo za njegovim hrbtom, ki smo jo vse preveč vajeni in je včasih tudi preveč naša, je povsem ne-evangeljska! Seveda ni mišljeno, da moramo svariti vsevprek - kot rečemo. Res je tudi, da ni nikoli lahko opominjati. Pri opominjanju mora iti za resno stvar, ki človeka postavlja v nevarnost, zlasti še njegovo duhovno življenje. Opomin mora biti potreben, ker se človek sam ni pripravljen poboljšati. Bližnjemu tudi ne sme povzročiti škodo; tisti, ki svari, namreč upa, da bo drugi spoznal koristnost svarila. Strah pred žalitvijo ali jezo pa ni dovolj velik izgovor, da ne posvarimo bližnjega. Končno pa je treba opomin izreči v primernem trenutku, tako, da s tem bližnjega ne spravimo v neupravičeno zadrego in ga ne izpostavimo javnosti. Tisti, ki svari in tisti, ki mu je opomin namenjen, ne bi smela pozabiti, da v ljubečem srečanju z drugim, zlasti ko gre za pomembne stvari, slišimo govoriti Resnico (pisano z veliko). Poslušanje resnice pa je ključ za sprejem Gospodovega usmiljenja. Pri vsakem svarjenju gre za to, da "pridobimo svojega brata/sestro" - kot pravi Jezus -, ne pa odbijemo.
Življenje vedno znova uči, kako se morejo ljudje različnih starosti postopoma oddaljiti od Cerkve: najprej začenjajo neredno hoditi k maši, kmalu gredo samo še za velike praznike in potem sploh nič več. Lahko se zgodi, da ni bilo nikogar, ki bi jih povabil, naj ostanejo zvesti Cerkvi ali jih spodbujal k življenju po veri. Zgodi se, da nekdo izgubi službo in opusti vse, kar je verskega, ker se je počasi potopil v brezno nekontroliranega pitja. Do tega ne pride nenadoma ali neopaženo: družina, prijatelji, sodelavci, skupnost to vidijo. Žalostno pa je, če nima nihče poguma stopiti do človeka in mu reči: "Pomoč potrebuješ; pridi z menoj na srečanje AA (anonimni alkoholiki)." Starši, učitelji in drugi vzgojitelji vedo, kako se mladi jezijo nanje, ko jih svarijo pred cigaretami, alkoholom, mamili, spolnostjo, saj hočejo biti odrasli in govoriti o čem drugem. Pritisk na odgovorne za mlade je danes res velik, toda če jih niso primerno posvarili, mladim ne naredijo nič dobrega in si to potem še stalno očitajo.
Kaj pa če nas ne poslušajo in se dejansko oddaljijo? V duši in v pastoralni praksi bi morali misliti nanje s tistim čutenjem, ki ga razodeva prilika o izgubljenem sinu. Ali je takšno čutenje v nas? Ali pa smo v notranjem zadržanju, izrazih in zunanjem odnosu morda bolj podobni starejšemu sinu, ki mu ni bilo mar, da se je brat vrnil? Prosimo Jezusa za pomoč, da bi znali prav ravnati. Morda pa je to tista molitev, o kateri govori Jezus v evangeljskem odlomku, ki jo bo Oče uslišal? To je moč molitve dveh ali treh, zbranih v Jezusovem imenu.