22. navadna nedelja (28.8.2005) - LETO A

Tudi trpljenje je v Božjem načrtu

Drage sestre, dragi bratje!
Vsak svetopisemski odlomek prinaša svoje sporočilo, ki more obogatiti naše življenje, če smo le odprti za to, kar nam hoče Bog z njim povedati. Med odlomki, izbranimi za 22. nedeljo med letom, posebej nagovarja evangelij, ki prinaša prvo od treh Jezusovih napovedi trpljenja, ki ga je čakalo. Napoved je bila najprej namenjena apostolom. Jezus jim je povedal, da se bo to zgodilo v Jeruzalemu, da bo moral veliko pretrpeti, kdo je za to odgovoren, da ga bodo umorili, in da bo tretji dan vstal. V pripovedi preseneti glagol "morati". Zakaj se je Jezusu moralo vse to zgoditi? Ali je šlo res samo za slepo usodo? Nikakor, ampak za Božji odrešitveni načrt, ki presega človeško razumevanje, razodeva pa neizmerno Očetovo ljubezen do človeka: "Bog je svet tako ljubil, da je dal zanj svojega edinorojenega Sina."
Vemo, kakšna je bila reakcija apostolov na to Jezusovo napoved. Spet je imel prvo besedo apostol Peter, ki je rekel, da se Jezusu to ne sme zgoditi. Petrovo reagiranje dobro odseva miselnost judovskega ljudstva in tudi Jezusovih učencev. Peter s tem ni zanikal svoje prejšnje vere v Jezusa, le odvrniti ga je skušal od napovedanega. Mislil je dobro, le da so bila njegova merila zgolj človeška in ne Božja. "Moramo se najprej zavedati (je zapisal kardinal Ratzinger v Uvodu v krščanstvo, 210), da se je Jezusov križ sprva zdel učencem kakor konec vsega, kakor polom celotnega početja. Mislili so, da so v Jezusu našli kralja, ki ne bo nikdar mogel biti vržen s prestola, postali pa so neopazno spremljevalci na smrt obsojenega. Vstajenje jim je sicer dalo gotovost, da je Jezus vendarle kralj; toda čemu je bil križ, to so se morali naučiti razumevati šele polagoma."
Dogodek je zelo poučen, saj osvetljuje veliko težavo Jezusovih učencev vseh časov in tudi našo: sprejeti križanega Kristusa in biti učenec trpečega Učitelja. Lahko se je namreč navdušiti za Kristusa, ki dela čudeže, ki oznanja pravičnost in ljubezen, ki je prijatelj, ki nikoli ne razočara; težje pa je, ko se zavemo, da pot za njim pomeni odpoved sebi in sprejem križa. To pogosto zbuja strah in je nerazumljivo brez luči evangelija. Ta luč sije tudi iz Jezusovih besed, ki jih je izročil svojim učencem, da bi jih spremljale vse življenje. Ustavimo se ob prvi: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj."
Te besede govore o darovanju, ki se rodi iz ljubezni, kakor je bila Jezusova. Apostol Pavel jo je izrazil z besedami: "Ljubil me je in zame dal sam sebe; tudi mi smo dolžni dati življenje za svoje brate in sestre." Konkretno se to izraža v vseh odnosih, kjerkoli jih živimo: v zakonu in družini, v skupnosti, pri opravljanju poklicnih dolžnosti, v javni upravi, v politiki. Sprejeti moramo vsak svoje križe, ki se včasih vidijo, včasih pa tudi ne. Tisti, ki se ne vidijo, so pogosto najtežji. Križu se lahko upiramo, a to nič ne pomaga: križ ostane križ. Lahko ga nosimo godrnjaje, kar je sicer žalostno za kristjana. Lahko pa se z njim soočimo in najdemo celo razlog, zakaj ga nosimo: kot apostol Pavel, ki je zapisal, da "s svojim trpljenjem dopolnjuje, kar manjka Kristusovim bridkostim za njegovo telo, ki je Cerkev". Apostolove besede so dejanje vere v zaupanju, da je Bog pri njem in da se mu lahko izroči. Morda pa sta naša ljubezen in vera tako veliki, da lahko prepričljivo rečemo: "Tistim, ki Boga ljubijo (to je, ki mu zaupajo), vse pripomore k dobremu." Sveti Avguštin je dodal: "tudi greh". Mi pa zatrjujemo: "tudi križ!" Ali to pomeni pot proti toku, ki jo je treba osebno plačati? Morda. Z besedami prvega berila bi lahko rekli, da se damo "zapeljati" Kristusu in si ne domišljamo, da razumemo, "zakaj" nas hoče pridružiti svojemu trpljenju in "kako" se bo uresničila beseda, da s tem, ko izgubljamo svoje življenje, le-to dejansko najdemo. "Pustimo se presenetiti Kristusu, dopustimo mu pravico, da nam spregovori, odprimo vrata svoje svobode njegovi usmiljeni ljubezni, zaupajmo mu svoje radosti in težave ter pustimo, da bo s svojo lučjo razsvetlil naš razum in se z milostjo dotaknil našega srca" (papež mladim v Koelnu).