Marijino vnebovzetje: 15. 8. 2005 - A

"Iz nauka o Mariji - srčni utrip krščanstva" (kard. J.R.)

Drage sestre, dragi bratje!
Božja Mati Marija bo na svoj praznik gotovo spet zbrala pri sebi mnogo več ljudi, kot ob nedeljah in drugih dneh. S tem bodo pokazali svojo veliko naklonjenost do nje, "ki nam krščanstvo približuje na zelo ljubezniv način in ki nam kot mati zares znova kaže vrata vanj" (JR). Njej, Božji in naši Materi, je posvečena tudi današnja duhovna misel, z željo, da bi bila Marija za vsakega izmed nas znamenje trdnega upanja in tolažbe. Nihče drug namreč ne uživa tolikšnega češčenja v Cerkvi kakor prav Marija. Ljudje so ji posvetili zelo številne cerkve in oltarje, opevajo jo pesmi in litanije, slavijo jo njej posvečeni prazniki in romarska slavja ter na tisoče božjih poti po vsem svetu. Vse to razodeva posebno zaupanje, ki so ga ljudje našli in ki ga vedno znova najdejo pri Mariji, pri Materi.
Ljudje, ki se zbirajo ob Mariji, "skozi njo zrejo obličje Boga in Kristusa tako, da lahko Boga razumejo," je kot kardinal zapisal sedanji papež Benedikt XVI. "Ljudem sta po Materi na poseben način dostopni skrivnost Sina in skrivnost Boga. To je podlaga za prav posebno zaupanje do Marije," ki "stoji pred nami kot odprta vrata k Bogu. V pogovoru z njo je človek lahko tako sproščen, pred njo lahko pride s tako otroškimi prošnjami in zaupanjem, kot si tega pred Kristusom pogosto ne upa. Lahko govori jezik srca. Da se izraža s tolikšno mrežo božjih poti, pa še enkrat dokazuje, kako močno je z njo ganjeno človeško srce. To je tista vera, o kateri nam Kristus pravi, da premika gore" (prim. J.R., Bog in svet).
Vemo, da je bila verska resnica o Marijinem vnebovzetju razglašena šele leta 1950, vera v to resnico pa se je v Cerkvi začela uveljavljati že v 5. stoletju. Sveto pismo malo govori o Mariji; kar pa izvemo iz Svetega pisma o njej, je, da je bila najtesneje povezana s svojim Sinom in dejavno navzoča ob odločilnih trenutkih Jezusovega odrešenjskega delovanja. To je potrdil tudi papež Pij XII. ob razglasitvi Marijinega vnebovzetja za versko resnico. V konstituciji "Predarežljivi Bog" med drugim pravi, da je bila "vzvišena Božja Mati s prav istim sklepom vnaprejšnje izvolitve na skrivnosten način povezana z Jezusom Kristusom ... Kot najvišjo krono svojih odlik je dosegla to, da je bila obvarovana trohnobe groba in da je, podobno kakor njen Sin, po pridobljeni zmagi nad smrtjo bila s telesom in dušo dvignjena na vrhunec nebeške slave." Drugi vatikanski koncil pa pravi, da je "Jezusova Mati v nebesih že poveličana po telesu in po duši ... , na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu pa sveti kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan" (C 68).
Po vsem povedanem smemo zaključiti, da je praznik Marijinega vnebovzetja ne samo obhajanje nekega dogodka v Marijinem življenju, ampak tudi praznovanje tega, kar čaka nas vse. Posebej je to resnica za naš čas, za našo dobo, ki človeško življenje prezira in zaničuje. Dovolj naj bo, da omenimo nekatere boleče rane našega časa: vojne, terorizem, trgovina z mamili, razne tolpe, splav, zloraba otrok in žensk, samomori, strah pred tujci ... Kot svetla zvezda nad to žalostno podobo našega časa pa sije Marija, ki je bila z dušo in telesom vzeta v nebesa. Njeno vnebovzetje prepričljivo govori, kako dragocena je v Božjih očeh celotna človeška oseba, telo in duša in razodeva odnos Boga do njegovega čudovitega stvarjenja, ki je človeško življenje. Zato res ni naključje, da danes znova prihaja do velike naklonjenosti do Marije, ki mnogim razodeva, da je krščanstvo "religija dobre matere in za vse nas trpečega Boga". Naj stori tudi danes, "da bosta utrujeno in razumarsko krščanstvo ter v hladnem tehniziranem svetu izčrpano človeštvo prav v znamenju matere spet našla pot do živega Kristusa". To bo naredilo krščanstvo "spet oprijemljivo kot srčno religijo in zdravilno realnost" (prim. J.R., prav tam). Verujmo, da se Marija, "vzeta v nebesa, v svoji materinski ljubezni zavzema za brate in sestre svojega Sina, ki še potujemo in smo v nevarnosti in stiskah, dokler ne bomo prišli v blaženo domovino" (prim. C 62,1). Lep praznik želim!