20. navadna nedelja (14.8.2005) - LETO A

Odrešenje je za vse ljudi

Dragi bratje, drage sestre!
Neke vrste skupna vodilna misel beril 20. navadne nedelje je velika resnica, da Bog želi biti Bog vseh in noče, da bi bil kdo izključen iz njegove ljubezni in njegovega odrešenja. Za človeka je pri tem z njegove strani potrebna vera. V nedeljo smo slišali, kako je Petru ob hoji po vodi zmanjkalo vere in se je zbal valov; spet je bil varen šele, ko ga je Jezus potegnil iz vode. Glavna oseba ob Jezusu v evangeliju 20. nedelje med letom pa je žena Kananejka; Jezusa je iskala s križem svoje bolečine: imela je bolno hčerko, kateri so "zelo mučili hudobni duhovi". Pri iskanju pomoči pri Jezusu jo je vodila njena velika vera.
Jezus nas v evangeljskem odlomku močno preseneti s svojim odnosom do te žene, saj ga poznamo kot dobrohotnega, usmiljenega in čutečega za vsako človeško bedo in stisko. Trdega se je pokazal v odnosu do farizejev in v templju, ko je iz "hiše molitve" izgnal tiste, "ki so iz nje naredili razbojniško jamo". Sedaj pa kot da se noče ukvarjati s to pogansko ženo, ker je - kot je rekel - "poslan le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše".
Včasih se zdi, da je naša doba čas največjih razprav znotraj Cerkve. Pa morda le-teh ne moremo primerjati z resnostjo in strogostjo razpravljanja v prvi Cerkvi med Judi in pogani, ki so postali kristjani. Kristjani iz judovstva so bili prepričani, da morajo biti pogani, ki se spreobrnejo, najprej obrezani in spolnjevati Mojzesovo postavo, v nekem smislu postati Judje. Pogani pa so vztrajali, da je Jezus prinesel nekaj novega, saj je povabilo, naj se oklenejo enega pravega Boga, namenil vsem, brez razlike. O tem povabilu govori tudi prvo berilo iz knjige preroka Izaija. Sporočilo je bilo namenjeno tistim Judom, ki so se vrnili iz babilonskega suženjstva. Ko so prišli v domovino, so videli, da so tam živeli tujci in tega niso ravno sprejeli z navdušenjem. Prerok Izaija jih je spodbujal, naj tujce, ki so se pridružili Bogu, sprejmejo. Bog je po preroku govoril: "Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva." Najbrž tudi mi, danes, ne smemo preslišati tega prerokovega oznanila.
Nauk, da je odrešenje namenjeno vsem, je bil torej za Jude težko sprejemljiv in so si ga morali šele osvojiti. V ta miselni kontekst je postavljeno tudi dogajanje nedeljskega evangelija, srečanje Kananejske žene z Jezusom. Ob ženinem srečanju z Jezusom se je zgodilo ravno to, kar je lahko pričakovala od judovskega učitelja. Toda Jezus je samo skušal veličino njene vere. Pa tudi žena je vztrajala s svojo prošnjo: "Gospod, pomagaj mi!" Na prigovarjanje apostolov, naj jo odpravi, ker vpije za njimi, ji je odgovoril, da "ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom". Žena mu pritrdi, a doda, da "vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev". Jezus je tedaj pohvalil njeno vero, uslišal njeno prošnjo in hčerko ozdravil. Vero te žene lahko primerjamo z vero rimskega poganskega stotnika, o kateri je Jezus rekel: "Tako velike vere nisem našel pri nikomer v Izraelu." Jezus je torej v poganskem, in ne v judovskem svetu, srečal ljudi z resnično globoko, veliko vero.
Danes ne mislimo, da morajo ljudje postati Judje zato, da bi postali katoličani, a obstajajo drugačne oblike izključenosti: morda so nekatere vloge postale rezervirane samo za nekatere; resen problem naše družbe je rasizem; sovraštvo do priseljencev, med katerimi je mnogo katoličanov, je razvilo ksenofobijo, to je strah pred tujci. Da bomo znali to preseči, naj našo misel predvsem zapolnjuje pomen besede "katoliški", ki govori, da je naša Cerkev univerzalna, razširjena po vsem svetu in sprejema vsakogar. Zato je tudi vsaka katoliška cerkev hiša molitve za vsa ljudstva. V njej nam vsem Bog ne daje le drobtinice z mize, ampak svoje dragoceno telo in kri. In Jezus, ki prihaja k nam v svetem obhajilu, je Gospod vseh. Zato biti zvest njemu pomeni sprejemati vse ljudi, vsakega človeka brez izjeme. Ali smo po tem prepoznavni, da smo Kristusovi? Se nam more vsakdo približati, ker začuti v nas dobrega človeka, ki želi nesebično pomagati? Prosimo za milost, da bi bili zares katoliški!