19. navadna nedelja (07.8.2005) - LETO A

Bog spregovori tam, kjer tišina šepeta

Drage sestre, dragi bratje!
"Če ne iščemo Boga v svojem vsakdanjem življenju in če nismo odprti za Božjo navzočnost v vseh izkušnjah vsakdanjika, potem je malo verjetno, da se nas je mogel Bog kdaj v resnici dotakniti." Ta trditev duhovnega pisatelja mi prihaja na misel ob Božji besedi 19. nedelje med letom, iz katere izstopata dve pomenljivi podobi. Prvo bi lahko izrazili z znano trditvijo, da Bog spregovori tam, kjer tišina šepeta. Druga pa je evangeljska podoba čolna, v kateri lahko vidimo podobo Cerkve in svoje mesto v njej.
Prvo berilo govori o preroku Eliju, ki ga je Bog povabil na svojo sveto goro. Prerok, ki je gorel za Boga pri poslanstvu, ki mu ga je Bog zaupal, je bil na begu, ker so mu stregli po življenju. Videl je, kako je bilo v deželi odpravljeno češčenje Jahveja in kako so se ljudje začeli zatekati k poganskim bogovom. Preroka se je tedaj polotil dvom o njem samem in o Bogu, kateremu je bil poklican služiti. Vendar je v globini svoje notranjosti začutil, da ga Bog kliče; upal je, da se mu bo ponovno razodel. Pričakoval je, da se bo to zgodilo tako, kot se je zgodilo Mojzesu: v silnem viharju, potresu in ognju. Vendar se Božja vsemogočnost ni razodela tako, kot je pričakoval. Morda ga je Bog hotel poučiti, da čudeži narave niso nujno najbolj pomembna znamenja Božjega samo-razodevanja. Elija je bil povabljen pred votlino, v kateri je bival in tedaj je zaslišal "glas rahlega šepeta": utihnil je in preprosto poslušal svoje srce, v katerem se mu je razodel Bog. Prerok je tedaj spoznal, da ga Bog ni zapustil. K svojemu poslanstvu se je vrnil z novo gotovostjo in pogumom.
Za nas pa je to sporočilo, da se svetopisemski Bog ne razodeva kot tisti, ki zbuja strah. On je Bog, ki se predstavlja kot človekov prijatelj. Žal, imajo pogosto mnogi kristjani o Bogu podobo sodnika, strašnega, močnega Boga neusmiljenega vetra, potresa in ognja in jim ne uspe spreobrniti se k Bogu ljubezni. In vendar se je Bog razodel kot tak Zato bi si morali prizadevati, da ga bomo čutili blizu v vseh dogodkih svojega, čisto vsakdanjega življenja in biti prepričani, da nas njegova ljubezen vedno spremlja pri vsem delu in poslanstvu, ki ga imamo, v težavah, s katerimi se srečujemo, in takrat, ko se čutimo grešne in njega nevredne.
K takemu zaupanju vabi tudi evangeljski odlomek, ki govori o težavah učencev na jezeru, kjer je zaradi nasprotnega vetra njihov čoln premetavalo. Jezus, ki je šel k njim po vodi, jim je rekel: "Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!" Vemo, kako je Peter v svoji neugnanosti Jezusa prosil, da bi šel k njemu po vodi, a njegova vera je omahnila, ko so grozili valovi. Tudi vsak izmed nas vsaj kdaj pa kdaj doživlja življenjske viharje: napetosti, strah ob nepričakovanih dogodkih, veliko trpljenje, izgube... Pa vendar je Bog v vsem tem navzoč. Če ga hočemo v tem prepoznati, moramo najprej narediti zanj prostor, ustvariti tišino, kjer bo mogel spregovoriti. Morda se bo za to treba čemu odpovedati, najti prostor tihote, kar ni vedno lahko. Saj smo nekako kulturno pogojeni na visok nivo hrupa skozi večino dneva in mnogi se zato pred tihoto čutijo negotove - ne vedo, kaj bi z njo. Res je, da je mnogo lažje hiteti naprej s hrupnim delom človeštva, kot pa biti tiho in čakati na Božje sporočilo. Je pa izredno blagodejno in pomeni osebno napredovanje na duhovni poti vere, k čemur smo poklicani vsi krščeni. Si morda kdaj želimo, da bi na poti k Bogu hodili po vodi? Morda, a za nas je bolje, da ostanemo v čolnu, ki je Kristusova Cerkev. Ona ima namreč Božjo obljubo, da ne bo potonila niti v najbolj besnih viharjih, ki povzročajo v njej velike škandale in grozijo, da bi zbegali našo vero. Ne pozabimo, da pri tem ni važno, kako in kaj bodo naredili drugi; mi vemo, kje bomo vedno našli Boga. Ne bo nam govoril v močnem vetru, potresu in ognju, ampak v tihem šepetu, v običajnem glasu človeških besed, ki oznanjajo njegovo Besedo živ-ljenja. Prišel bo k nam v preprosti podobi kruha in vina, da bi bil naša moč. Ostanimo torej v čolnu Cerkve in Jezusa Kristusa bomo našli v vseh zahtevah življenja! Bog nam daj to milost!