18. navadna nedelja (31.7.2005) - LETO A

Bog je večna in pozorna ljubezen

Dragi bratje, drage sestre!
Razlagalci pravijo, da je pomnožitev petih hlebov in dveh rib najbolj pred pričami narejen in najbolj pomemben čudež v Jezusovem življenju. Zgodil se je pred več kot pet tisoč ljudmi in zaradi njih; tudi vsi štirje evangelisti poročajo o njem. Usmerjen pa je tudi v prihodnost, kot jasna predpodoba evharistije. To pokaže podobnost besed, ki jih je Jezus izrekel in gest, ki jih je naredil ob čudežu in tistih ob postavitvi največjega daru Božje ljubezni pri zadnji večerji, evharistije: "Jezus je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam."
Čudež pomnožitve kruha in rib je spodbudilo Jezusovo sočutje do množice: "Ko je stopil iz čolna, je videl veliko množico; zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike," poroča evangelist Matej. Jezus ni prezrl stisk ljudi, ampak je v svoji vsemogočnosti zanje naredil čudež. Evangelist Marko v poročanju o tem dogodku dodaja, da so se Jezusu ljudje smilili zato, "ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja in jih je začel učiti mnogo stvari" (Mr 6,34). Jezus je pokazal, da ne pozna samo človekovih materialnih potreb, ampak še bolj njegovo potrebo po Luči, ki bi dala smisel njegovemu življenju. Zato je Jezus poleg kruha in rib razdelil ljudem še kruh svoje Božje besede.
Včasih smo v nevarnosti, da vidimo samo čudež, ki ga je Jezus storil, pozabimo pa tisti del pripovedi, ki razodeva duhovno lakoto teh ljudi. Več kot pet tisoč ljudi je zapustilo varnost svojih vasi in sledilo Jezusu v samoten kraj, da bi ga poslušalo. Lahko rečemo, da je bila prav ta duhovna lakota ljudi tista, ki je 'priklicala' čudež. To lahko sklepamo tudi zaradi tega, ker je ob drugi priložnosti rečeno, da zaradi pomanjkanja vere Jezus ni mogel narediti nobenega čudeža med ljudmi. Jezusov čudež je torej odgovor na vero ljudi in zaupanje vanj.
O tej duhovni lakoti je več stoletij pred Kristusom govoril prerok Amos: "Glejte, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom poslal v deželo lakoto; ne lakote po kruhu in ne žeje po vodi, temveč po poslušanju Gospodove besede" (Am 8, 11sl.). Z Jezusovim oznanilom je bila velika lakota po Božji besedi premagana in v Izraelu so bili ljudje, ki so to spoznali: bili so pripravljeni iti na pot, v samoten kraj, brez hrane, samo da bi se srečali z Bogom.
Sedaj smo na vrsti mi, da najprej prepoznamo duhovno lakoto in žejo v sebi, potem pa naredimo potrebne korake, da jo potešimo. Najprej se moramo vprašati, ali jo prepoznamo v sebi in v drugih? Na misel mi prihaja sodobna iznajdba, brez katere - tako trdijo nekateri - ne gre več: mobilni telefon. Po eni strani je res zelo koristen pripomoček, in hvala Bogu zanj; po drugi strani pa je tudi osupljivo znamenje duhovne revščine. Potrebnost po "biti v stiku", kot pravijo mnogi njegovi uporabniki, pogosto, žal, na zelo površnem nivoju, more izdajati notranjo revščino ljudi, ki se bojijo biti sami. Potreba, da se preveč je, pije, nakupuje, da mora biti stalno prižgan radio, televizija, da se mora stalno nekaj dogajati, in podobno - vse to in še marsikaj drugega kaže na duhovno revščino mnogih ljudi našega časa in, priznajmo, včasih tudi našo, ter na strah pred samoto, v kateri more spregovoriti Bog.
Kje je naš "samoten kraj"? Za množico, ki se je srečala z Jezusom, je bil ob jezeru. Za nas danes pa je tak samoten kraj v nas samih. Ali imamo pogum iti tja in raziskati ta notranji prostor? Ne bodimo podobni tistim, ki ne dovolijo, da bi izkusili duhovno lakoto, češ, da to zahteva notranji napor. Ker je ljubezen iznajdljiva, bomo gotovo našli vsaj nekaj trenutkov zase, šli v samoto, vstopili v svojo notranjost. Tako bomo sami izkusili to, kar so doživeli tisti duhovno lačni ljudje ob Jezusu na samotnem kraju: moč, navzočnost in dar Boga. Razumeli pa bomo tudi apostola Pavla, tega "navdušenca ljubezni do Kristusa" - kot ga je nekdo imenoval - predvsem pa resničnost njegovih besed, da nas tedaj, ko Kristusa v resnici poznamo, ne more nič ločiti od njega. Ali je naša vera tako velika? Bog daj, da bi bila!