17. navadna nedelja (24.7.2005) - LETO A

Veselje ob odkritju zaklada

Drage sestre, dragi bratje!
Nedeljska Božja beseda že tretjič zapored govori o Jezusovih prilikah. Evangelij sedemnajste nedelje med letom jih zaključi s tremi kratkimi prilikami: o zakladu, skritemu na njivi, o dragocenem biseru in o mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Kot ostale prilike so tudi te izziv za sprejem sporočila, ki ga je prinesel Jezus.
Središče evangeljskega odlomka sta priliki o zakladu in o dragocenem biseru. Glavni junak prve prilike je dninar, ki obdeluje zemljo svojega gospodarja in pri oranju odkrije v zemlji skriti zaklad. V naši dobi in kulturi je to redek pojav, v Palestini pa ni bil nekaj izrednega. Kot vemo, v tistem času ni bilo ne bank ne trezorjev; zaradi vročine tudi hiše niso bile najbolje zavarovane. Še najbolj varno je bilo dragocenosti zakopati. Ko so lastniki pomrli ali če so bili zato, da so si rešili življenje, prisiljeni bežati, so bili zakladi pozabljeni, včasih pa tudi izgubljeni. Če jih je kasneje odkril novi lastnik zemljišča, so pripadli njemu. - V priliki o lepem biseru pa je glavni junak trgovec dragih kamnov, ki naleti na dragocen biser. Skupno jima je to, da sta vsak ob svojem odkritju sklenila prodati vse, kar sta imela doslej, zato, da bi postala - prvi lastnik zaklada in drugi dragocenega bisera.
Zaklad in biser sta Božje kraljestvo, ki ima neprecenljivo vrednost, pravijo razlagalci. Za nas sta kot veliko razodetje, ki nam govori: če dovolimo Jezusu, da je on Gospod našega življenja, bomo zares srečni, imeli bomo pravo bogastvo in pravo veselje. Nebeško, Božje kraljestvo je v tem, da se izročimo Bogu tako, da postanemo Kristusovi učenci. V tem je odkritje pravega zaklada, ki daje vrednost in smisel življenju. Zato je prav, da ob misli na kralja Salomona iz prvega berila (iz prve knjige Kraljev), tudi mi prosimo Boga, naj nam da "razumnosti za pravo razsojanje", da bi bilo tudi naše srce "modro in razumno" in bi v svojem odnosu s Kristusom v resnici mogli zaslutiti skriti zaklad. Če tega ne zaslutimo, je morda zato, ker ne molimo in ne premišljujemo Božje besede; morda nismo dovolj pozorni za delovanje Svetega Duha v svojem srcu; morda nam manjka ljubezni v odnosu do bratov in sester, če veljajo svetopisemske besede, da "Boga pozna samo tisti, ki ljubi" (prim. 1 Jn 4,8). Naj nedeljska Božja beseda v nas vseh prebudi veliko željo, da bomo bolj vztrajno prosili za modrost srca. Potem bomo tudi razumeli, da ima zaklad, ki ga iščemo, dragocen biser, ki si ga želimo, eno samo ime: to je Jezus Kristus. Razumeli bomo tudi pomen besed iz prilike, da je najditelj zaklada "od veselja nad njim šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo". V tem njegovem dejanju prav gotovo lahko vidimo veliko pripravljenost, da se vsemu odpove, odločnost, da je to storil, veličino izbire in veselje ob izvršenem dejanju.
Nam najbrž ni treba prodati vsega, kar imamo, da bi kupili njivo s skritim zakladom ali pa dragocen biser, saj vse to že imamo od krsta po svojih krščanskih starših. Ostaja pa vprašanje, ali smo se potem, ko smo odrasli, dovolj zavedli veličine zaklada, ki smo ga prejeli s krstom. Od tedaj imamo Božjo besedo za merilo svojega življenja, zakramente, da iz njih črpamo moč za svoje krščansko življenje, Cerkev, v kateri smo med seboj povezani kot ena sama Božja družina. Kdor pa se čuti nekako prisiljenega biti kristjan, ker pač živi v takem okolju, ta prav gotovo še ni odkril zaklada. Če pa trdimo, da smo ta zaklad našli, se pojavljajo druga konkretna vprašanja: Zakaj potem mnogi ne najdejo časa, da bi šli k nedeljskemu bogoslužju? Zakaj ni časa za vsakdanjo molitev? Zakaj je vse premalo skladnosti med vero in življenjem? Zakaj ne pokažemo v življenju vrednot, v katere verjamemo? Prilike želijo ponovno potrditi, kako življenjsko pomembno je zanašati se na Boga, izročiti se v njegove roke, moliti za njegovo pomoč in priznavati, da vse prihaja od njega. Bog daj, da bi bilo naše čutenje tako vsakokrat, ko se pri evharistični daritvi s Kristusom darujemo Očetu. Če se z veseljem udeležujemo evharistije, je to že znamenje, da živimo iz zaklada, ki nam je bil dan.