15. navadna nedelja (10.7.2005) - LETO A

Zaupanja polni sejalci Besede

Drage sestre, dragi bratje!
Ena od oznak za dobo, v kateri živimo je, da je to čas neizpolnjenih obljub in prelomljenih danih besed na vseh ravneh življenja. Zaradi tega so nekateri v življenju izgubili vse svoje premoženje, drugi ne gredo več volit, nekateri so izgubili zaupanje v Cerkev in večkrat tudi vero v Boga, mnogi obupujejo in ne vidijo smisla, in podobno.
Zdi se, da je vprašanje neizpolnjenih obljub in prelomljenih besed tudi v ozadju tega, kar nam na 15. nedeljo med letom želita povedati prerok Izaija v prvem berilu in Jezus sam v evangeliju. Prerok Izaija je prepričeval ljudi, da je Božja beseda popolnoma drugačna kot človeška. Božja beseda bo kljub vsemu imela svoj uspeh - tako gotovo, pravi, kakor pride dež izpod neba in naredi zemljo rodovitno. Božja beseda se ne vrne nazaj brez uspeha; uspela bo v tem, za kar jo je poslal.
Tudi Jezusova prilika o sejalcu je v bistvu prilika o učinkovitosti Božje besede. Kakor poljedelec že vnaprej ve, da se bo nekaj posejanega semena izgubilo, z gotovostjo tudi ve, da bo drugo rodilo sad. Jezus je učencem povedal, da se prav tako dogaja z njegovo besedo: nekateri ljudje si je ne bodo vzeli k srcu in tako ne bo mogla v njih obroditi sadu; toda zagotovo jo bodo sprejeli drugi, nekateri celo zelo velikodušno. Jezus ne govori o neki besedi, ki bi na Božje povelje delovala kot magična paličica čarovnikov. Jezus govori o učinkovitosti Božje besede v vsakem izmed nas, saj je naslovljena na nas in deluje po nas, seveda takrat, ko se ji odpremo in jo sprejmemo za bistveni del svojega življenja.
Kako se te Izaijeve in Jezusove besede ujemajo z našim življenjem danes? Je Božja beseda v nas in po nas učinkovita? Radi bi videli, da bi bila, toda zagledanost vase in prepričanje, da je nekaj resnično samo, če je uresničljivo, oziroma, če uspe, sta resni oviri za to, da bi bili dovolj pozorni na delovanje Božje besede v svojem življenju. Mnogokrat človekove osebne skrbi pretehtajo skoraj vse drugo: v skrbeh smo za hrano, avtomobil, obleko, dolgove, kaj delajo in predvsem kaj imajo več drugi, sosedje, ipd. Če postane edino merilo vsega samo uspeh, napredovanje, morda tudi na račun drugih, kopičenje dobrin, ugled in materialno udobje, tedaj v človekovem srcu navadno ni dovolj prostora za Božjo besedo. Bog sam je zasejal visoke cilje v človekovo srce in mnogi so potrebni, toda pomembno je, v kako plemenito in velikodušno zemljo padejo. Gotovo ste že sami večkrat slišali resnično trditev: "Če je Bog na prvem mestu, potem je vse drugo na pravem mestu" (pPB). Namreč, ko človek zapostavlja življenje po veri in daje prednost prej omenjenemu, tedaj satan ukrade Božjo besedo iz njegovega srca in človek postane ranljiv za vse drugo; tudi za tisto, česar si morda ni nikdar želel, da bi ga odtegnilo od Boga in mu vzelo smisel življenja.
Božjo besedo je v naša srca zasejal Jezus, ki jo je sejal po drugih ljudeh: po naših starših, duhovnikih, ki smo jih srečali v življenju, katehetih in katehistinjah, po knjigah, ki smo jih brali, po dobrih ljudeh. Jezus še naprej seje v naše duše po besedah sv. očeta in naših duhovnikov. Kakšna tla najde v nas? Kakšen sad je obrodila? Kakšen sad rodi danes?
Sejalci pa smo tudi mi: Jezus seje po naših rokah, po naših besedah in zgledu v vseh neštetih odnosih, s katerimi je prepleteno naše življenje. Vendar setev ostaja skrivnost, saj ne vemo, kaj bo obrodila. Jezusova prilika je povabilo k zaupanju. Tudi mi vemo, da je setev vedno tveganje: nekaj semena se bo izgubilo, nekaj pa bo obrodilo sad. Kje in kdaj? Odgovor je Božja skrivnost in skrivnost človeškega srca. Od nas se zahteva samo to, da sejemo in to z zaupanjem, kajti seme je dobro, ker je Božja beseda. Še naprej pa vztrajno molimo za sejalce Besede v Cerkvi, ki jih je za to poklical Bog - da bodo to delali z zaupanjem, kajti setev na koncu obrodi sad, celo obilen. Božje kraljestvo se namreč utrjuje kljub težavam, s katerimi se srečuje; verujmo to in z zaupanjem dajajmo naprej, kar nas osrečuje!