13. navadna nedelja (26.6.2005) - LETO A

Kristjan je Kristusov učenec

Drage sestre, dragi bratje!
Prav gotovo smo vsi že dostikrat slišali, da "kdor ne sprejme svojega križa, ni vreden Kristusa". V to trditev naj bi bil kratko povzet evangelij 13. nedelje med letom. Vendar se mi zdi, da je ta odlomek še bolj kot ob tem osredotočen na osebnem odnosu s Kristusom in na radikalni pripadnosti Kristusu tistih, ki hočejo biti njegovi učenci. Ni namreč dovolj, da smo rojeni v krščanski deželi, da smo bili krščeni kot otroci in smo zato že kristjani. Kristjan je samo tisti, ki postane učenec. To pa pomeni, da ima Učitelja, po besedah katerega je vedno pripravljen usmerjati svoje življenje. Vera je nekaj lepega prav zato, ker je odnos z Nekom, ki nas ima rad in ne le nauk, ki ga je treba sprejeti. In ta Nekdo je Jezus Kristus.
Res je, da "Kristus ne obljublja udobnega življenja. Tisti, ki si želi udobnosti, je pri njem zgrešil naslov," je rekel papež Benedikt XVI.. Po njegovih besedah "Kristus kaže pot k velikim rečem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju. Ko govori o križu, ki ga moramo vzeti na svoje rame, to ni iz želje po trpinčenju ali pedantnem moralizmu. To je klic ljubezni, ki se začne pri nas samih, za ljubezen, ki se ne ozira toliko nase, marveč odpira človeka za službo resnici, pravičnosti in dobremu. Kristus nam kaže Očeta in s tem resnično človekovo veličino" (avdienca za nemške romarje, 25.4.2005).
Človek namreč ne živi samo od tega, kar naredi - "od kruha storljivosti", kot je zapisal sedanji papež še kot kardinal. In dodaja: "Človek kot človek prav v tem, kar je njegovi človečnosti zares lastno, živi od besed, od ljubezni, od smisla. Smisel je kruh, ki človeku daje obstoj v njegovi svojski in resnični človečnosti. Brez besede, brez smisla, brez ljubezni se človek znajde v položaju, ko ne more več živeti, pa naj ima še takšno obilje zemeljskega udobja." Zato "krščansko verovati pomeni zaupati se smislu, ki nosi nas in svet; sprejeti ga kot trden temelj, na katerem lahko brez strahu stojimo!" (prim. J. Ratzinger, Uvod v kršč., 45). Vemo, da nam je smisel že podarjen, da ga lahko le vzamemo in se mu zaupamo; vemo, da je za nas Jezus sam pot, resnica in življenje. Če to vemo in imamo vse to, ali potem še lahko dopustimo, "da nas valovi premetavajo in nas sem ter tja zanaša vsak nazorski veter" (Ef 4,14)?
Pa vendar smo "v zadnjih desetletjih spoznali toliko vetrov glede verskega nauka, toliko različnih ideoloških tokov in načinov mišljenja" in "ti valovi so pogosto zalivali majhno miselno ladjico mnogih kristjanov, jo zanašali iz skrajnosti v skrajnost," je rekel sedanji papež kot kardinal v nagovoru pred začetkom konklava(18.4.05). Če sledimo valovom mode in zadnjih novosti, ne pokažemo odrasle vere. "Odrasla in zrela vera je tista - je rekel -, ki je globoko ukoreninjena v prijateljstvu s Kristusom. To prijateljstvo nas naredi odprte za dobro ter je merilo za razlikovanje med pristnim in potvorjenim, med lažjo in resnico. Dozorevati moramo v odrasli veri" (prav tam) in ne dopustiti, da bi nas skozi življenje vodil relativizem, ki ne priznava ničesar dokončnega in kot zadnje merilo postavlja lastni jaz in njegove želje.
Splošno vodilo, ki ga je Jezus hotel za nas kot merilo, je on sam in njegov nauk, ki ga hrani in vsaki generaciji znova posreduje Cerkev. Morda je na mestu, da se vprašamo, koliko ta nauk poznamo in koliko si prizadevamo za to, da bi ga res poznali. Hvala Bogu, imamo pastirje, ki nam ga oznanjajo, samo poslušati jih moramo. Imamo svetega očeta, ki vedno znova vabi prav k prijateljstvu s Kristusom. Imamo škofe, ki jim je še kako pri srcu duhovna zrelost slovenskih kristjanov. Dobili bomo nove duhovnike, ki bodo oznanjevalci Kristusa. Iz ljubezni do Jezusa, ki je naše pastirje poklical in jim zaupal to poslanstvo, sklenimo, da bomo zanje iskreno in vztrajno molili, jih poslušali in z njimi sodelovali. Vzemimo si k srcu misel matere nekega duhovnika, ki je rekla: "Če bi ljudje toliko molili za duhovnike, kot o njih slabo govorijo, bi bili duhovniki svetniki." Molimo za svoje pastirje; pa Bogu zaupajmo, ki svoje ljudstvo pelje skozi čas pod vodstvom tistih, ki jih on sam izbira za namestnike svojega Sina in jih postavlja za pastirje.