12. navadna nedelja (19.6.2005) - LETO A

"Apostoli, ne bojte se!"

Dragi bratje, drage sestre!
V Božji besedi 12. nedelje med letom posebej nagovarja neustrašena podoba preroka Jeremija v prvem berilu, v evangeliju pa Jezusova trikratna spodbuda apostolom: "Ne bojte se!" Prerok Jeremija je bil človek presenetljivo velike vere in vztrajnosti, ki je živel približno 600 let pred Kristusom. Prvo berilo nam ga predstavi obdanega s sovražniki, ki so mu stregli po življenju. Zakaj? Zaradi njegove zvestobe Bogu in sporočilu, ki ga je prejel od njega in potem oznanjal ljudem. Ti pa so z nezvestobo in malikovanjem odpadli od zaveze z Bogom. Prerok sam pravi, da so ljudje, h katerim je bil poslan, zapustili Boga, "studenec žive vode", sedaj pa si hodijo gasit žejo k "razpokanim kapnicam", ki ne držijo vode (prim. Jer 2,13).
Prerok pa je doživljal tudi notranje trpljenje, osebni boj z Bogom, ki mu je dal tako nehvaležno poslanstvo. Zaradi tega se je včasih jezil na Boga; zaradi zasmeha in norčevanja, ki ga je doživljal, je sklenil, da ne bo več govoril v Božjem imenu. Toda - kot vemo iz knjige preroka samega - je prišla Gospodova beseda kot ogenj, ki je gorel v njem in ga ni mogel zadrževati: spoznal je, da to besedo mora oznanjati. V tem se je rodila njegova osebna vera in njegovo zaupanje v Boga, pa čeprav je moral trpeti. Saj vemo, da je od vseh prerokov ravno prerok Jeremija najbolj izkusil sovraštvo tistih, ki nočejo sprejeti Gospodove besede in se z nasiljem borijo proti njegovim pričevalcem.
To je delež oznanjevalcev Boga in Božjega v vseh časih in krajih zgodovine. Vsako obdobje ima svoje težave pri oznanjevanju evangelija, Boga in pričevanja zanj. Toda tisti, ki oznanja, se ne sme bati in si mora pogosto priklicati v spomin prerokove besede: "Gospod je z menoj kakor silen junak." Predvsem pa mora zaupati Jezusovi spodbudi: "Ne bojte se!" Te Jezusove besede niso ukaz, ampak prijazno povabilo k zaupanju in potrditev, da je on sam z oznanjevalci in jim daje moč za premagovanje strahu, ki ga morda čutijo pred zaupanim poslanstvom in ob svojem vedno ponovnem odločanju zanj.
Tudi v današnjem svetu so situacije, v katerih biti zvest Kristusu in evangeliju pomeni postaviti v nevarnost svoje življenje. Kjer tega ni, ali vsaj ne tako očitno, pa se oznanjevalci pogosto srečujejo z oznanjevanjem vere ljudem, ki so tako zelo usmerjeni v zemeljske vrednote, da jih kaj drugega, to, kar jih presega, ne zanima; zaprti so za evangeljsko podobo Boga, za podobo Očeta, ki želi, da bi bili ljudje med seboj bratje in sestre, da bi živeli v pravičnosti in ljubezni; za Očeta, ki nas po težavah tega življenja vodi v srečno večnost. Današnja materialistična in brezbožna kultura domotožje po Bogu v človekovem srcu spreminja v neko ravnodušnost. Pa vendar je Božje sporočilo namenjeno vsem ljudem; tudi tistim, ki mu nasprotujejo in mislijo, da ga ne potrebujejo. Morda današnji apostoli tam, kjer jih ne preganjajo, doživljajo to, kar je doživel apostol Pavel na grškem Areopagu, kjer je oznanjal evangelij o Jezusu in o vstajenju. Ljudje so sicer prisluhnili njegovemu pričevanju o zgodovini odrešenja, ob koncu pa so mu rekli: "O tem bi te poslušali kdaj drugič" (Apd 17,32). Kot da so hoteli na prefinjen način povedati, da v njihovih srcih ni prostora za pravega Boga. Zato tudi današnje oznanjevalce, kot Pavla, prizadene v dno duše, ko vidijo, kako polno malikov (prim. prav tam) si delajo in častijo ljudje, pa čeprav tega nočejo priznati; Bog Jezusa Kristusa pa ima zato pri njih vedno manj prostora.
Naj sklenem: Božja beseda 12. nedelje med letom naj bo za nas močna spodbuda, da molimo za oznanjevalce evangelija, da bi kljub nasprotovanju, s katerim se srečujejo pri svojem delu, pogumno oznanjali prejeto Besedo. Nas vse pa Jezus nagovarja in nam pravi, da nas bo še naprej priznaval pred svojim Očetom v nebesih, če bomo sledili njegovemu nauku in ne tistim, ki nasprotujejo njegovemu evangeliju. Z Božjo pomočjo moremo tudi danes misliti in delati v skladu s svojim katoliškim prepričanjem. Bodimo apostoli, ki se ne bojijo!