11. navadna nedelja (12.6.2005) - LETO A

Biti kristjan je - biti apostol

Drage sestre, dragi bratje!
Več poudarkov prinaša evangelij 11. nedelje med letom, ob katerih bi se lahko ustavili: Jezusovo sočutje do množice oziroma do sveta, poklic dvanajsterih, Cerkev kot odgovor na potrebe odrešenja, ki je v srcu ljudi, naloge učencev do drugih, pomanjkanje delavcev v Cerkvi ... Evangelist pravi, da so se Jezusu zasmilile množice, ki so bile "izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja". Jezus, ki vidi v človekovo srce, ni gledal le na telesno utrujenost ali izčrpanost zaradi pomanjkanja hrane; on je videl stanje ljudi, razoča-ranih nad življenjem, ki pa so v tem svojem stanju še iskali Boga.
Tudi mi se lahko najdemo v tej množici in prav je, da se čutimo njen del, kajti Jezusov pogled usmiljenja je pogled vseh časov, namenjen ljudem vseh krajev. Ali ne zaslutimo v tem povezanost s tistim prvim usmiljenjem, ki je opisano v Svetem pismu, z usmiljenjem Boga, ki je po človekovem padcu v raju hotel dvigniti človeka in napovedal Odrešenika in ga kasneje tudi poslal? Ali ko je Bog videl stisko svojega ljudstva v Egiptu in je poslal Mojzesa, da bi ljudstvo zbral, s Postavo razsvetlil in povezal z Bogom v z njim sklenjeni zavezi?
Vprašajmo se, zakaj so se množice čutile izmučene in razkropljene, ko pa je bil vendar Jezus z njimi!? V tistem času so v judovstvu prevladovali farizeji, ki so vztrajali pri najstrožji razlagi Mojzesove postave in ji dodali toliko predpisov in dopolnil, da jih navadni ljudje niso mogli poznati in si jih še manj zapomniti. Zato ni bilo nič čudno, da so se čutili odtujene in ločene. Morda pa v tem njihovem položaju lažje razumemo, kako lahko se zgodi tudi nam, da spregledamo Jezusovo navzočnost v svoji sredi. Človek lahko kaj hitro postane preveč zavzet s samim seboj, včasih pa prevzet z morda nepomembnimi stvarmi in skrbmi, spregleda pa tisto bistveno, "najvišji vidik svojega dostojanstva, ki je v njegovi poklicanosti k občestvu z Bogom, k čemur je človek povabljen že od začetka svojega bivanja. Saj bivamo le zato, ker nas je Bog iz ljubezni ustvaril in nas vedno iz ljubezni ohranjuje" (prim. KKC 27).
In kaj je storil Jezus? On bi se lahko sam čudežno dotaknil srca vsakega posameznika in s tem množico osvobodil njene utrujenosti in zapuščenosti. A Jezus je storil nekaj drugega: blagoslovil jih je z darom apostolov. Ko se ljudje srečujejo z njimi pri njihovem apostolskem delovanju, se s tem srečujejo z močjo Jezusa Kristusa, ki spreminja človeška srca. S posve-čeno močjo teh mož gre Jezus sam osebno do vsakega človeškega srca, da ga ozdravi. To izpovedujemo tudi v molitvi Vere: "Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev." Apostoli so v središču naše vere, srce Cerkve, ki je apostolska. Cerkev še naprej učijo, posve-čujejo in vodijo v vsakem času od Jezusa izbrani apostoli. Njim je dal moč, da svoje oznanje-vanje spremljajo z odrešenjskimi dejanji: z ozdravljanjem bolnih, obujanjem od mrtvih, očiščenjem gobavih, izganjanjem hudih duhov. V središču tega dela pa je Jezus, saj so apostoli to delali in delajo v njegovem imenu. Njihov dar ljudem je zastonjski. Zato je prav, da molimo za nove apostole, za nove duhovne poklice; predvsem za take, ki so dovolj pogumni, da bodo skočili v čoln Cerkve in odrinili na globoko, pa čeprav vidijo znamenja prihajajoče nevihte in razburkano morje, prepričani, da je Jezus za njenim krmilom.
V čem pa je sporočilo za nas? Jezus ne zahteva, da vračamo telesni vid slepim ali sluh tistim, ki ne slišijo, ali življenje mrtvim. Jezus pa želi, naj tam, kjer smo, pomagamo ljudem odpirati oči za lepoto Božje ljubezni in načrtov zanje; njihova ušesa za Božji glas, ki jih nikoli ne preneha klicati; duhovno mrtvim, ki so prenehali z življenjem po veri in opustili duhovne stvari pa, da bi se ponovno prebudili za Boga in Božje. Za to pa ne potrebujemo prižnice ali govorniškega odra, marveč: kjerkoli se zbirajo ljudje, moremo pokazati sočutje, pripravljenost za poslušanje, neustrašeno deliti svoje poglede in zagovarjati vrednote ter govoriti o veri, ki vodi naše življenje. Vse drugo pa prepustimo Bogu, da bo mogel on delati čudovite stvari.