9. navadna nedelja (29.5.2005) - LETO A

Vera - trdni temelj

Drage sestre, dragi bratje!
Berila 9. navadne nedelje postavljajo pred nas zanimivo dvojnost: o poti blagoslova in poti prekletstva govori 1. berilo iz 5 Mojzesove knjige; o grehu in veri, oziroma opravičenju, ki se doseže po veri, govori 2. berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom; evangelij pa govori o hiši na skali in hiši na pesku. Bistvo vsega tega pa je človekova izbira: izbira blagoslova, vere in prizadevanja za življenje po njej - za tistega, ki hoče biti z Bogom.
Biti kristjan ne pomeni, da se človek samo na splošno navdihuje ob Jezusovem nauku, ampak pomeni postati njegov učenec in Jezusa sprejeti za normo svojega mišljenja in delovanja. Taka vera postane kot neke vrste življenjsko seme v človeku, iz katerega potem raste nekaj novega, dobrega - nekaj, kar spreminja človekov osebni svet, vpliva pa tudi na svet kot celoto. To je vera v polnem pomenu besede, vera kot zaupanje Učeniku; vera kot uresničevanje nauka v življenju; vera kot življenje po Božji besedi. Zato je Jezus rekel, da ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor pravi: "Gospod, Gospod," ampak kdor spolnjuje voljo njegovega Očeta, ki je v nebesih. Torej ni dovolj, da se človek udeležuje obredov; potrebno je, da njegova molitev postane dejanje - potrebna je skladnost med vero in življenjem, med molitvijo in delovanjem. To pomeni spremeniti v življenje to, kar človek v molitvi in pogovoru z Bogom spozna kot Božjo govorico, oziroma kot Božjo voljo. Izpolnjevanje le-te pa je po Jezusovih besedah nujno za vstop v nebeško kraljestvo.
Jezus je učil, naj molimo: Oče, zgodi se tvoja volja (Mt 6,10); razodel je, da je bistvo Očetovo volje usmiljenje do grešnikov (9,13; 12,7) in skrb za najmanjše, za izgubljene (18,14); da nas izpolnjevanje Očetove volje vključuje v Božjo družino (12,50); in končno da nas Očetova volja krepi takrat, ko trpimo (26,42). Za življenje pa to praktično pomeni, da je v izpolnjevanje Očetove volje vključena odpoved samemu sebi, velikodušno sočutje do drugih, skrb za uboge in pomoči potrebne, skratka: popolno darovanje samega sebe - če je potrebno, tudi za ceno trpljenja. To je zidanje na trdnem temelju, na skali, in to prizadevanje bo Bog "meril" z merilom svoje ljubezni.
Če bomo tako delali, potem se nam ni bati, da bi nam Jezus rekel, ko bomo stopili pred njega: "Nikoli vas nisem poznal." Ali si je mogoče predstavljati kaj bolj strašnega kot to, da bi morali takrat slišati te njegove besede? Vstop v nebesa nam pripravljajo naša dejanja, storjena v tesni povezanosti z Bogom, ki je povezanost otroka z Očetom, predanega njegovi volji. Ne bodimo, predvsem pa ne postanimo podobni ljudem, za katere veljajo besede nemškega kato-liškega teologa Johanna Baptista Metza, ki je dejal, da "danes velja obrazec: 'Bog ne, religija da'." Sedanji papež pa je ob tem zapisal, da "ljudje želijo imeti nekakšno religijo, ezoterično ali kakršnokoli drugačno. Osebnega Boga, takega, ki mi govori, me pozna, ki je povedal nekaj konkretnega, ki se mi je z nekim določenim namenom približal in mi bo tudi sodil, tega pa nočejo. Opaziti je zanimiv pojav, da se namreč religija ločuje od Boga. Človek se sicer noče popolnoma odreči temu občutku drugačnega, posebnega, kar prinaša religioznost; to hoče imeti v mnogovrstnih oblikah. Vse to pa postane konec koncev neobvezujoče, če v tem ni tudi božje volje oziroma Boga. V tem smislu pravzaprav ne živimo v času krize religije - religije se dobesedno bohotno razraščajo -, temveč v krizi Boga" (J. Ratzinger, Bog in svet, 50).
Da to za nas ne velja, pokažimo tudi prihodnjo soboto, ko bo Škofijski pastoralni dan v Ljubljanski nadškofiji in v Mariborski škofiji. S svojo udeležbo potrdimo, da verjamemo v pravilnost življenja po veri, po kateri življenje postaja v globljem smislu izpolnjeno z radostjo. Če se bomo z vsem srcem odprli "Kristusu, soncu našega življenja", potem bomo tudi osebno odgovarjali na njegovo vprašanje: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"; in bomo s prerokovo pripravljenostjo "Pošlji mene" (ŠPD v KP škofiji) zares prinašalci Boga v ta svet.