Sveto Rešnje Telo in Kri, 26. 5. 2005 - LETO A

"Evharistija, sonce našega življenja"

Dragi bratje, drage sestre!
Ob letošnjem prazniku Svetega Rešnjega telesa in krvi se misel kar sama po sebi poveže s škofijskim pastoralnim dnem, ki ga bo ljubljanska nadškofija obhajala 4. junija letos v Stični. Geslo dneva je: "Evharistija, sonce našega življenja!". Ta dan bo neke vrste skupno praznovanje evharističnega leta. V tem letu pa naj bi po besedah sv. očeta Benedikta XVI. praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi še "posebej slovesno obhajali". Sveti oče imenuje evharistijo "srce krščanskega življenja in izvir evangelizacijskega poslanstva Cerkve" in "prosi vse, da v naslednjih mesecih še poživijo ljubezen in pobožnost do evharističnega Jezusa in da pogumno in javno izražajo vero v resnično Gospodovo navzočnost".
V Stični se bomo kot velika družina zahvalili Jezusu, da je z nami pod podobo kruha v tolikih naših cerkvah in kapelah, predvsem pa, da ga smemo prejemati, da se v resnici lahko z njim hranimo, da je naš prijatelj na poti skozi življenje. - V tem nas želijo utrditi tudi praznična berila. Prvo berilo, iz 5. Mojzesove knjige, govori o mani, hrani Izraelcev v puščavi, ki jim jo je dal Bog, in obenem hotel pokazati, "da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust". Mana je bila predpodoba evharistije, ki je "pravi kruh iz nebes". V drugem berilu apostol Pavel naglaša, kako pomembna je edinost tistih, ki so deležni evharističnega kruha. V evangeliju pa Jezus obljublja tistim, ki hodijo za njim, da jih bo hranil s svojim telesom in krvjo, to je s hrano, ki daje življenje. Tudi nam želi dati to hrano za našo pot življenja; tudi nas hoče privesti skupaj v tesni edinosti, ki je najmočnejše pričevanje njegove ljubezni svetu.
Cerkev, ki živi iz evharistije, po kateri "smo stvarno deležni Gospodovega telesa in smo dvignjeni v občestvo z njim in med seboj," kot pravi koncil (C 7) - ta Cerkev nam daje praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi zato, da bi se posebej ustavili in obstali v začudenju pred skrivnostjo Kristusove navzočnosti, jo častili, se je resnično veselili in jo slavili - kot posamezniki in kot skupnost - predvsem pa, da bi iz nje živeli. "Če naj se krščanstvo v našem času odlikuje predvsem po "umetnosti molitve" - je zapisal Janez Pavel II. - moramo zopet začutiti obnovljeno potrebo, da v duhovnem pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristusom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu"; tudi "zadrževanje pred njim zunaj maše dovoljuje vernikom, da črpajo iz samega vrelca milosti" (CE 25).
S to skrivnostno resničnostjo se srečujemo vsakokrat, ko smo pri sveti maši. S procesijo ob prazniku pa javno razglašamo vero v Jezusovo navzočnost pod podobo kruha. Morda je praznik priložnost, da se vprašamo, kaj za nas/zame osebno pomeni evharistija. Kako pogosto prejemam evharističnega Gospoda? In če duša ni v miru, ali prejmem zakrament sprave, da morem potem prejeti Kristusovo telo? Morda je za koga na mestu tudi vprašanje: po srečnem dnevu prvega obhajila - kolikokrat sem še šel/šla k obhajilu? Ima obhajilo vpliv na moje življenje? Ga spreminja? Ali me prejemanje evharistije postopoma vodi, da živim Gospodove zapovedi, da verujem v njegovo ljubezen in ljubim druge, kakor je on mene ljubil? Nekaj ne smemo pozabiti: prejem Kristusovega telesa ni neko magično dejanje: grem k obhajilu in sem spremenjen/a, sem odrešen/a. Verovati moram v ljubezen, zaupati Kristusovi ljubezni; potem bo obhajilo prineslo sadove, o katerih govori Jezus.
Naj sklenem z mislijo papeža Benedikta XVI.. V nedeljo "nas je - med drugim -spomnil, da je ob Jezusu, navzočem v Najsvetejšem zakramentu, na poseben način vsaka župnija poklicana znova odkriti lepoto nedelje, ki je Gospodov dan. Kristusovi učenci namreč v obhajanju evharistije obnavljajo občestvo z Njim, ki daje smisel veselju in vsakdanjim naporom. Podobno kot so prvi kristjani tudi za ceno življenja izjavljali, da brez nedelje ne morejo živeti, tako smo povabljeni storiti tudi mi danes". Naj nam Gospod da to milost!