Binkošti: 15. 5. 2005 - LETO A

Z ognjem Božjega Duha

Dragi bratje, drage sestre!
Nekdo je zapisal, da je bilo potrebno pet milijonov let za biološki razvoj, da so se iz obstoječih oblik življenja razvile človeške oblike. Pet tisoč let je bilo potrebnih v človeškem razvoju, da je prišlo iz plemenske organiziranosti do politične državne tvorbe, kot jo mi poznamo. Petsto let je bilo potrebnih za družbo, da se je iz pretežno poljedelske razvila v industrijsko. Samo petdeset let pa je bilo potrebnih, da se je razvila globalna tehnologija telekomunikacij in računalništva, zaradi česar se nam zdi, da je to, kar je bilo pred 50. leti, že zelo daleč od nas.
In kaj ima vse to opraviti z binkoštnim praznikom? Živimo v svetu, ki se dejansko spreminja pred našimi očmi. Ob tem lahko doživljamo navdušenje nad velikim napredkom, istočasno pa tudi občutek nemoči. Sprašujemo se, kaj vse to pomeni. To vprašanje si postavljajo tisti, ki niso zadovoljni samo s sicer pomembnimi, a vendar še vedno omejenimi znanstvenimi odgovori. Tehnologija namreč nima v sebi duha in ne more slediti zakonitostim človeškega srca in njegovega hrepenenja. To lahko naredi skupnost Cerkve, ki je "Cerkev Svetega Duha" (JPII.). Cerkev more oznanjati vsem ljudem, da je življenje resnično mnogo dragocenejše kot zbirka zgolj znanstvenih podatkov napredka, da je življenje dar in skrivnost, ki razodeva stvariteljsko moč Boga Očeta.
Zato smemo reči, da so Binkošti praznik "hrepenenja vesoljne Cerkve po Božjem Duhu za njo samo in za naš hitro se spreminjajoči svet". Sveti Duh, ki ga je Jezus obljubil in poslal svoji Cerkvi, človeka nagovarja v njegovi notranjosti; vabi ga k odprtosti do Cerkve, ki mu je dana zato, da ga podpira v dobrem, ko mu posreduje Jezusov nauk ter ga bogati z zakramenti in molitvijo. Predvsem pa Sveti Duh, ki po apostolovih besedah "veje, kjer hoče" in tako "prenavlja obličje zemlje" ne neha "biti varuh upanja v človekovem srcu" (SD, 67). Prav to je tudi eno najpomembnejših pričakovanj današnjega človeka in človeštva. Vera v Svetega Duha je zato v središču krščanskega verovanja.
"Sveti Duh" je lastno ime Tistega, ki ga molimo in slavimo z Očetom in Sinom (KKC 691), kot molimo v Veroizpovedi. Ko je Jezus napovedal in obljubil prihod Svetega Duha, ga je imenoval "Tolažnik" in tudi "Duh resnice" (Jn 16,13). Sveti Pavel ga imenuje tudi Duh obljube, Duh posinovljenja, Kristusov Duh, Božji Duh; sveti Peter pa Duh slave. Simboli Svetega Duha pa so: voda, maziljenje, ogenj, oblak in luč, pečat, roka, prst, golob. O nekaterih govori tudi 1. berilo binkoštnega praznika.
Papež Benedikt XVI. je o njih v eni svojih knjig zapisal: "Če se Duh predstavlja v podobi jezikov, plamenov, to kaže, da zelo osebno pride nad vsakogar. Gre za bistvene podobe, v katerih nam je predstavljeno to, kar je trajno, skrivnost Duha, novega rojstva Cerkve; s čudežem jezikov pa tudi prav to, kar imenujemo katolištvo Cerkve" (kard. Ratzinger, Bog in svet, 265), s čimer je Cerkev oznanjena in sprejeta v vseh jezikih. Ob slovesnem prevzemu vesoljnega pastirja Cerkve je to Cerkev označil za "živo, ker je živ Kristus, ker je resnično vstal" in kot "mlado, ker v sebi nosi prihodnost sveta in zato kaže tudi vsakemu izmed nas pot v prihodnost".
Sestre in bratje! Naj vsakega izmed nas doseže ogenj Svetega Duha, da bomo začutili, da "mi živimo, da bi ljudem pokazali Boga". Kajti "samo tam, kjer je videti Boga, se zares začne življenje" (papež Benedikt XVI., 24. 4. 2005). Pa ne pozabimo, da se resnično delo Svetega Duha in prenova začenja v človekovi notranjosti in da je odgovor na pobude Duha lahko le oseben; pogoj za to pa je popolna razpoložljivost za resnico, kakor jo človeku razodeva Sveti Duh. Blagoslovljen binkoštni praznik voščim!