7. velikonočna nedelja: 8. 5. 2005 - LETO A

Prepoznavnost kristjanov

Drage sestre, dragi bratje!
Sedem nedelj velikonočnega časa si že ob Božji besedi nabiramo notranje moči, da bi bili v resnici velikonočni kristjani. Ob prazniku Gospodovega vnebohoda smo se na novo zavedli, da je tudi za nas pripravljen prostor pri Očetu, kjer je Jezus, ki obenem ostaja z nami vse dni do konca sveta. V dneh po prazniku pa še bolj zavzeto prosimo in molimo za Božjega Duha, da bi mogli to, kar spoznavamo, tudi živeti in se v odprtosti zanj vedno prenavljati. Mogočni binkoštni veter je pripravljen, da znova zaveje nad Božjim ljudstvom: smo dovolj odprti, da ga sprejmemo? Morda moramo upočasniti svoj življenjski korak in se vsaj malo ustaviti, se zavesti dogajanja okrog sebe; predvsem pa v sebi, tam, kjer prihaja do življenjsko in večnostno pomembnih stvari in odločitev. Naj nas ta okoliščina spomni tudi na to, da je bil v prejšnjem stoletju dogodek, ki ga po pravici imenujemo nove Binkošti. To je bil 2. vatikanski cerkveni zbor ali 25. ekumenski koncil v dvatisočletni zgodovini Cerkve; to je bil zbor Cerkve o Cerkvi. Čas priprave na binkoštni praznik naj bo zato nova priložnost, da se vprašamo, ali smo že dovolj črpali iz bogastva 2. vatikanskega koncila za življenje Cerkve, tega "znamenja in orodja za notranjo zvezo z Bogom in za edinost človeškega rodu" (C1).
In kakšno je sporočilo 7. velikonočne nedelje? V evangeliju slišimo sklepni del Jezusovega poslovilnega govora, njegove Velikoduhovniške molitve. V njej Jezus moli zase, za svoje učence in za vse, ki bodo po njihovi besedi verovali vanj, to je, za vse kristjane. V tem sklepnem delu je tudi misel, ki posebej nagovarja, to je resnica o večnem življenju. Jezus je od Očeta prejel "oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki mu jih je dal Oče". Nato pa pove, v čem je to življenje. Jezus pravi: "Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa".
Iz teh Jezusovih besed nekateri napačno zaključujejo, da je dovolj poznati Boga in verovati vanj, dobra dela, dobrohotna ljubezen in izkazovanje dobrote drugim pa da naj ne bi bilo potrebno. Če izhajamo iz semitskega načina izražanja, beseda "spoznati" pomeni mnogo več kot samo spoznavno zavest. Poznati nekoga pomeni biti z njim tesno povezan. To velja tudi za naš odnos do Boga. Ni dovolj preprosto poznati Boga in verovati vanj, ampak si mora vsakdo v času svojega življenja tu na zemlji zgraditi ljubeč, prijateljski odnos z Bogom in Jezusom Kristusom.
Kako to narediti? Tako, da svoje življenje in najgloblja hotenja uravnavamo po Božji volji. Ne gre za nikakršno vnaprejšnjo izbranost, saj je "človeška oseba, obdarovana z 'duhovno in neumrljivo dušo' na 'zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same'. Od spočetja naprej smo določeni za večno blaženost" (prim. KKK 1703). Tako naša izpoved vere "dosega višek v razglašanju vstajenja mrtvih ob koncu časov in v izpovedi vere v večno življenje" (prim. KKK 988). Kajti "ne verujemo v obrazce, ampak v stvarnosti, katere obrazci izražajo in glede katerih nam vera omogoča, da se jih 'dotikamo'" (prim. KKK 170). To je izziv za nas, naj bomo med tistimi, ki so sprejemljivi za Božjo milost, ki so odprti za Jezusa in poslušni njegovemu nauku ter ga uresničujejo v življenju, ki so pripravljeni dajati Bogu slavo s tem, da si prizadevajo za svetost. Bistvo svetosti pa je v tem, da dajemo prvo mesto resnici, da pripadamo Bogu, da živimo življenje velikodušne ljubezni, po kateri vsako dejanje v našem življenju postane izraz naše ljubeče, tesne povezanosti z Bogom.
Zato - kot pravi sv. oče Benedikt XVI. - "ni pravi kristjan tisti, ki se suženjsko drži nekakšnega sistema norm in misli pri tem edino le nase, temveč tisti, ki je postal svoboden za preprosto, človeško dobroto" (kard. J. Ratzinger, Uvod v krščanstvo). Še mi jo delimo, kjer le moremo, da bo mogel svet v nas prepoznati kristjane, ki jih v življenju vodi vera v vstalega Jezusa, ki je vedno z nami. Naj nam pri tem On sam pomaga!