Vnebohod: 5. 5. 2005 - LETO A

"Praznik prihodnosti sveta"

Dragi bratje, drage sestre!
Kakšen pomen ima praznik Gospodovega vnebohoda za ljudi danes? Za to našo družbo, ki je vsa usmerjena v življenje tu doli in se tako redkokdaj ali pa nikoli ne sklicuje na nebesa, kamor je šel Jezus Kristus? Za družbo, ki živi, kakor če bi ta resničnost ne obstajala, oziroma, kakor da dejansko ne obstaja? In: ali ne živijo tako tudi mnogi, ki se imajo za kristjane? Pa vendar: smisla življenja ne moremo najti, če je naš pogled uprt samo na to zemljo. Če pa imamo svoj pogled uprt v nebesa, to je, k Bogu, potem najdemo tudi način za prizadevno graditev vsega potrebnega tu na zemlji.
V priliki o talentih je pokazano, kako lahko uskladimo zazrtost v nebo, kamor je šel Jezus in kjer bo pripravil prostor tudi za nas, z našim vsakdanjim prizadevanjem za zemeljsko. Vse v življenju je Božji dar, položen v naše roke, da bi ga izkoristili v dobro drugih; in zanj bomo Bogu morali dati odgovor. Biti moramo pripravljeni, kajti ob uri, ko se ne nadéjamo, bo prišel Gospodar življenja po vsakega od nas. Takrat bomo morali pustiti vse, za kar smo si toliko prizadevali - s seboj pa bomo vzeli samo dobro, ki je bilo opravljeno z ljubeznijo. Samo to nam bo priznano; tako tudi kozarec vode, če je bil dan z ljubeznijo. Samo to je resnično bogastvo.
V prazničnem evangeliju slišimo o skupnosti Jezusovih učencev, zbranih ob njem na gori v Galileji; zadnjikrat vidijo Jezusa s telesnimi očmi. Preden odide od njih, jim pravi: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih ... in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!" (Mt 28,20). Jezus učencem izroči poslanstvo kot tisti, ki ima oblast. Njegova oblast pa ni gospodovanje, ampak služenje in osvobajanje. Učence pošilja k vsem narodom: za odrešitev je namreč treba hoditi za Jezusom. Garancija za uspeh v poslanstvu pa je njegova navzočnost: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta."
Evangelist Matej začenja svoj evangelij s sklicevanjem na Emanuela, Boga z nami, končuje pa ga z Jezusovo obljubo, da bo z nami vedno - "vse dni do konca sveta". Torej evangelij začne in konča s predstavo Boga, ki je v Jezusu Kristusu Emanuel - Bog z nami. Ali ni to čudovita misel za Vnebohod? Zato lahko mirno trdimo, da nam je Jezus sedaj, ko se je vrnil k Očetu, bliže, kot kdajkoli prej. Vnebohod ni Božji odmik ali oddaljitev od sveta, ampak prinaša sporočilo o tem, da Jezus pri Očetu posreduje za nas; za delo Cerkve na zemlji pa svojim učencem pošilja Svetega Duha.
Teolog Karl Rahner je praznik Gospodovega vnebohoda pomenljivo imenoval "praznik prihodnosti sveta": Jezusova slava z Očetom je simbol in obljuba naše prihodnosti in prihodnosti sveta. Tudi mi in ostalo stvarstvo bomo nekega dne spremenjeni. Zato kadar se veselimo lepote ustvarjenih stvari ne slavimo samo Božjih darov, ki so nam dani sedaj, ampak tudi prihodnjega spremenjenja le-teh. Prav na to upanja polno pričakovanje in hrepenenje mislimo ob prazniku Gospodovega Vnebohoda. Najbolj mogočno poroštvo naše prihodnosti pri Bogu pa je evharistija, ki jo obhajamo skupaj, posebej še ob nedeljah in praznikih. Vsakokrat, ko pridemo k evharistični daritvi z vero in zaupanjem, izkusimo privlačno moč Božje ljubezni in se čutimo pritegnjeni vanjo, istočasno pa tudi k temu, kar nas čaka tam, kamor je šel Jezus Kristus. Zato ob tem velikem prazniku glejmo z veseljem in hvaležnostjo na vse, kar je Jezus storil za nas, ko je bil na zemlji, posebej pa mislimo tudi na srečanje z njim pri Očetu. Morda je naše najbolj primerno zadržanje ob tem prazniku to, da se poglobimo v molitev in prosimo Boga, naj "razsvetli oči našega uma", da bi "vedeli" (Ef1,18), v kakšno upanje nas je poklical; saj ni nič bolj osrečujočega kot razumeti smisel življenja, da smo poklicani deliti svoje življenje s Kristusom kot udje njegovega telesa. Verujmo to!