Šesta velikonočna nedelja: 1. 5. 2005 - LETO A

Zapovedi so zakon ljubezni

Drage sestre, dragi bratje!
Ali ste se že kdaj spraševali o eni najbolj škodljivih stvari, ki se pojavljajo v našem svetu danes? To je zmotna prevara tistih, ki zatrjujejo, da imajo radi Jezusa Kristusa, istočasno pa se ne držijo njegovih zapovedi in nauka Cerkve. To je kot bi rekli, da ljubimo glas nekoga, sovražimo pa njegove besede. Pravi preizkus in pričevanje ljubezni do drugega je v naši vdanosti do vsega, kar mu je drago in v poslušnosti njegovim željam. Svet pa hoče zmotno zamegliti to odločilno povezanost med ljubeznijo in dolžnostjo - kot da je čustvo samo dovolj za medsebojno zavezo. Vendar vemo, da temu ni tako.
Jezus pa pravi: "Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi" (Jn 14,15). S tem hoče reči: vsakdo, ki me v resnici ljubi, se bo ravnal po zapovedih, po tem Večnem zakonu, potrebnem za izražanje človekove ljubezni do Boga. Zapovedi nam je dal Bog, da moremo po njih konkretno oceniti to, kar najbolj ljubimo v življenju. "Ker desetere zapovedi izražajo osnovne človekove dolžnosti do Boga in do bližnjega, v svoji prvenstveni vsebini razodevajo pomembne obveznosti. V bistvu so nespremenljive in njihova obveznost velja vedno in povsod. Nihče nas ne more od njih odvezati. Desetere zapovedi je v srce človeškega bitja vrezal Bog" (2072). "Jezus pa je povzel te zapovedi, a je razkril moč Duha, ki deluje v njihovi črki" (2054).
Tako pravi Katekizem katoliške Cerkve. Janez Pavel II. pa je zapisal, da te zapovedi "človeka rešujejo pred uničujočo močjo sebičnosti, sovraštva in nezvestobe in kažejo na tiste napačne bogove, ki ga vodijo v sužnost". Zagotavljajo mu, da izven njih ni pravega življenja in prave sreče. Zato izpolnjevanje zapovedi pomeni "zvestobo samemu sebi, človekovi resnični naravi in najglobljim hotenjem, saj so moralni zakon, veljaven v vsakem času in kraju" (JPII.). Zanikanje deseterih zapovedi pomeni zanikanje resnice o človeku samem. "Desetere zapovedi so zakon svobode ...; vendar ne brezosebni zakon, saj je to, kar zahtevajo, ljubeča podreditev Očetu po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu" (JPII.).
Jezus v evangeliju še dodaja: "Kdor pa mene ljubi, tega bo ljubil moj Oče in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel" (Jn 14,21). Jezusove besede nas vodijo v središče krščanstva in krščanskega življenja, to je, v naš osebni odnos z Jezusom Kristusom. Krščanskega življenja brez tega osebnega odnosa z Jezusom ne moremo živeti. Ne gre za to, da bi najprej brezupno iskali Boga, da bi videli njegovo moč in koristnost, potem pa bi morda začeli konkretno izpolnjevati njegovo voljo, ki se razodeva v zapovedih. V resnici je prav obratno: Boga ljubimo, če izpolnjujemo njegove zapovedi; in tistemu, ki ga ljubi, se bo Bog razodel.
Morda smo tudi sami kdaj med tistimi, ki so razočarani nad Bogom: iskali so ga, pa ga niso našli; klicali so ga, pa jim ni odgovoril, zato so ga nehali iskati in klicati. Pregnali so ga v svet fantazije, ob tem pa se niso zavedli, da so v svojem iskanju Boga naredili sicer veliko korakov, toda po napačni poti. Hoteli so ga najprej poznati in potem ljubiti. Gre pa prav za obraten proces: Boga je treba najprej ljubiti z izpolnjevanjem njegovih zapovedi, potem pa se bo razodel. To more narediti vsakdo, kajti Božje zapovedi so zapisane v človekovo srce. Ko se Bog razodene, njegovo navzočnost čutimo v veselju, ki nam ga ne more vzeti nobena stvar in noben človek, kajti Božji dar je. Z besedami papeža Benedikta XVI. lahko rečemo: "Kdor sprejme Kristusa, ne izgubi ničesar, prav ničesar od tistega, kar osvobaja življenje, kar ga olepša in poveliča. Samo v tem prijateljstvu se na stežaj odpro vrata življenja. Samo v tem prijateljstvu se resnično sprostijo velike možnosti človeškega bivanja. Samo v tem prijateljstvu izkušamo tisto, kar je lepo in kar osvobaja" (24.4.2005).
Ljubezni do Kristusa in vsega Božjega se najbolje učimo pri Mariji. V mesecu, ki ga začenjamo in ki je posebej posvečen njej, jo prosimo, naj nam izprosi ta veliki dar.