Peta velikonočna nedelja: 24. 4. 2005 - LETO A

Pot življenja

Dragi bratje, drage sestre!
Svetopisemski odlomki 5. velikonočne nedelje so pravo bogastvo različnosti sporočil, ki nam jih Cerkev daje v premislek. Prvo berilo iz Apostolskih del predstavi problem, ki se je pojavil v jeruzalemski Cerkvi in kako ga je Cerkev rešila. - V drugem berilu apostol Peter predstavi neke vrste teološko razmišljanje o Kristusu in njegovi Cerkvi. O Jezusu pravi, da je "živi kamen", "vogelni kamen, ki je izbran in dragocen" in kot tak temelj žive zgradbe, to je krščanske skupnosti. To skupnost drži skupaj vera in kadar je ta močna, skupnosti ne more nič pretresti.
Odlomek iz Janezovega evangelija pa razkriva Jezusovo skrb za učence, ker bo odšel od njih, težave, ki se ob tem pojavljajo pri učencih in pa razloge vedrine, kar njegov odhod v resnici pomeni: "Vaše srce naj se ne vznemirja," pravi Jezus in zagotovi: "Grem, da vam prostor pripravim" in "prišel bom in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz."
Da je bilo v učencih še veliko nejasnosti, pričajo Tomaževa in Filipova vprašanja. Na Jezusovo napoved o odhodu k Očetu Tomaž pravi: "Gospod, ne vemo, kam greš in kako bi mogli vedeti za pot?" Jezus tedaj razodene, da je on "pot, resnica in življenje". Ti trije pojmi imajo svoje korenine v Stari zavezi. Bog je govoril Mojzesu, da "mora hoditi po poti, ki jo je on pokazal"; Mojzes pa potem pove ljudem, naj "ne skrenejo z Gospodove poti". Jezus ta pojem namenoma obrne nase. On namreč ni nakazal neke vrste geografske steze ali poti, po kateri moramo hoditi njegovi učenci. Pot k Očetu je življenje; ta pot pomeni živeti, kot je živel Jezus, ravnati se po njem, ker je on najpopolnejši izraz Božje ljubezni.
Jezus je resnica. Mnogi so poskušali in poskušajo povedati, kaj je resnica in razložiti, kaj je moralno dobro, toda samo Jezus je to utelesil v sebi. Moralno resnico se najbolje sporoča z zgledom in Jezus je za to najpopolnejši zgled.
In Jezus je življenje. Psalmist prosi Boga, "naj mu pokaže pot življenja". Jezus nam je odprl pot v nebesa in v večno življenje z njim in Očetom, ki se ne bo nikoli končalo.
Ustavimo se še ob Filipovi prošnji: "Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo." V tej prošnji in v Tomaževem vprašanju lahko začutimo, kako težko človek razume Božjo skrivnost. V človeku se porodi notranji nemir in strah. Jezus učence povabi, naj verujejo v Boga, pa tudi vanj, saj je on, Jezus Kristus, tisti, v katerem se razodeva Oče.
Tudi mi smo gotovo kdaj postavljeni pred skrivnost trpljenja, smrti, zla, življenja in z njim povezane večnosti, pa morda tudi Boga samega. Človek postane ob tem vznemirjen in ga je strah. Včasih smo ob tem podobni Filipu, ki je sicer ob Jezusu, a si želi še nekega drugega razodetja: videti Očeta in to bo zadostovalo, pravi v imenu učencev. Zdi se mi, da je posebej človek današnjega časa v nevarnosti, da začne iskati izredna razodetja, prikazovanja ali kaj podobnega, ker v resnici skuša s tem pomiriti svoj notranji nemir. Kot učencem more tudi nam Jezusova beseda dati gotovost, pomiriti naš nemir in nam prinesti veliko vedrino. Saj Jezus govori o "Očetovi hiši", v kateri je prostor tudi zanje.
V Očetovi hiši je torej tudi naš, moj, tvoj prostor in Jezus bo prišel in vzel k sebi tudi nas, tebe, mene. Smisel smrti je prav to, da bi bili tudi mi tam, kjer je Jezus. To je gotovost vere. Pot, ki vodi do take gotovosti, ki pomirja človekovega duha, pa ni v izrednostih ali prikazovanjih, temveč v Jezusu Kristusu. Res je, Gospod more poseči tudi na izreden način, vendar to ni redna pot vere. Zato je ob stiskah in potrebah človeških src po gotovosti in Božjem tudi danes treba ljudem pomagati odkrivati Jezusa Kristusa. Naj bo pri tem nad nami vsemi njegova dobrota! Predvsem pa naj bo novi papež nam vsem viden in trden temelj vere, upanja in ljubezni, ki bo Cerkev povezoval z vezjo miru, edinosti in ljubezni in neustrašeno oznanjal Jezusa, našo pot, resnico in življenje. Tako bodi!