Tretja velikonočna nedelja: 10. 4. 2005: LETO A

"Ostani z nami, Gospod!"

Dragi bratje, drage sestre!
Evangeljski odlomek tretje velikonočne nedelje lahko imenujemo najbolj znamenito svetopisemsko učno uro v zgodovini. Jezus, ki se je pridružil razočaranima učencema na njuni poti iz Jeruzalema nazaj v Emavs, jima je potrpežljivo odstiral pomen Svetega pisma. Navajal je starozavezne odlomke, da je razložil novozavezne dogodke. S Svetim pismom pa je odprl njune misli tudi za razumevanje križa in resničnosti vstajenja.
Vrnitev iz Jeruzalema v Emavs je bila za učenca najpomembnejša pot v njunem življenju. Doslej sta mislila, da Jezusa poznata; toda spoznala sta, da temu ni bilo tako, saj je Božji načrt presegal njuna pričakovanja. Očitno še nista imela prave vere v Jezusa, nista prav poznala njegovega poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče; nista še verovala v vstajenje.
Potem pa sta Jezusa "spoznala po lomljenju kruha": nenadoma sta bila kakor prebujena iz svoje žalosti in obupa. Pazljivo sta ga poslušala, njuni srci sta postali goreči za Božjo besedo, ki jima jo je razlagal. Potem so skupaj sedli k mizi in Jezus je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Nenadoma je bila njuna slepota odstranjena in videla sta vstalega Jezusa. Potem sta še tisto uro vstala in se vesela vrnila v Jeruzalem, da bi o tem povedala še drugim.
Evangelist Luka je ohranil to pripoved zato, da bi mi mogli verovati, da to, kar je Jezus naredil za učenca, še naprej dela tudi za nas. Ko se ob nedeljah zbiramo k maši, cerkev postane naš Emavs, kjer nam Jezus govori po Svetem pismu. Včasih nas morda posebej ne prevzame tisto, kar slišimo. Toda če smo odprti za milost Svetega Duha, dobijo besede moč, da nas prevzamejo in v resnici spoznamo, da je Jezus tisti, ki nas nagovarja. Ko gledamo na oltar, vidimo Jezusovo dejanje in slišimo njegove besede tako resnično, kot sta videla in slišala emavška učenca. - Pa še na eno podrobnost bodimo pozorni. Evangelist enega učenca imenuje Kleopa, drugi pa je brez imena. In zakaj se ne bi v tem drugem učencu videli mi vsi, ki se zbiramo ob nedeljah in praznikih, pa morda tudi ob delavnikih, v cerkvi, da bi izpolnili sveto tradicijo poslušanja Božje besede in obhajanja evharistije?
Še na enega spremljevalca, ki nam ga je Bog dal, bi želela spomniti: na pokojnega papeža Janeza Pavla II. - z njegovo mislijo o tem evangeljskem odlomku. Sveti oče je skoraj 27 let hodil z nami in nam razlagal Pisma Jezusa Kristusa, da bi nas on, naš Odrešenik, v resnici mogel pritegniti k sebi in postati spremljevalec na naši življenjski poti.
Današnji ljudje se morajo srečati s Kristusom, križanim in vstalim - je bilo in ostaja papeževo sporočilo: Kdo more polno razumeti bolečino tistih, ki so krivično obsojeni, če ne obsojeni Odrešenik? Kdo more izpolniti pričakovanja številnih mož in žena, ki živijo brez upanja ali dostojanstva, če ne s trnjem kronani in ponižani Kralj? Kdo more poznati žalost in osamljenost tolikih brezdomcev in ljudi brez prihodnosti, če ne križani Božji Sin? Odprimo svoja srca Kristusu: on sam bo odgovoril na naša najgloblja hrepenenja; on sam nam bo odstrl skrivnosti svojega trpljenja in smrti na križu (prim. Nagovor papeža Janeza Pavla II. ob koncu križevega pota /Lk 24, 26/, 21.4.2000).
Besede o Kristusu, ki nam jih je tako neutrudno oznanjal Janez Pavel II., si vzemimo kot njegovo dediščino, da se bodo tudi nam odprle oči in bomo sposobni resnično prepoznati Odrešenikovo navzočnost po lomljenju kruha, po skrivnosti evharistije. Povabimo ga, naj bo naš spremljevalec na poti: prisluhnil nam bo in nam prinesel tolažbo. Postal bo naš voditelj in nas bo vodil po poteh življenja proti Očetovi hiši (prav tam). Saj "človeštvu, ki je večkrat podrejeno môči zla, sebičnosti in strahu, vstali Gospod ponuja dar svoje ljubezni, ki odpušča, podeljuje spravo in srce odpira za upanje" (Opoldanski nagovor, pripravljen za nedeljo, 3. 4. 2005, ko je bil že v večnosti). Zato ne prenehajmo prositi Vstalega: "Gospod, ostani z nami!"