Bela nedelja - Nedelja Božjega usmiljenja: 3. 4. 2005 - LETO A

Dvom in resničnost Božjega usmiljenja

Dragi bratje, drage sestre!
Dvom apostola Tomaža, o čemer govori evangelij Bele nedelje, je mnogo bolj splošen v krščanskem življenju, kot si morda mislimo. Katekizem Katoliške Cerkve (KKC) pravi, da je najbolj splošna skušnjava vernikov pomanjkanje vere, ki se "manj izraža v izrecni neveri kakor v tem, komu dejansko dajemo prednosti" (prim. 2732). Tudi s Tomažem je bilo tako: ni absolutno zavračal verovanja, ampak ga je nekako odložil - vse dotlej, dokler ne bo dobil dokaza: "dokler ne položim prstov v znamenja žebljev ...", kot je rekel. Pot za dosego vere brez posebnih dokazov pa je v zvestobi Božji besedi, občestvu, evharistiji in molitvi.
O tem govori odlomek iz Apostolskih del, ko pravi, da so bili učenci "stanovitni v nauku apostolov in v bratskem občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah". Izhodišče je torej beseda, ki je nauk apostolov. Tomažu je bila dana priložnost videti vstalega Gospoda v ostalih učencih, ki so ga že srečali. Ko so mu povedali, da so "videli Gospoda", so s tem pričevali za to, kar se je zgodilo v njihovih dušah. Učinki Velike noči so vidni v tem, kako je vstajenje konkretno spremenilo njihovo življenje. To osebno spremenjenje pričuje o resničnosti vstajenja po milosti. Kadar vidimo tako velikonočno spremembo v drugih ljudeh, to zahteva, da se tudi sami spremenimo. Končno se zanašamo samo na evangeljsko gledanje, namesto da bi ostali pri čutenju. KKC nas opominja, da "se ne moremo opirati na svoja čustva ali na dela, da bi iz tega sklepali, da smo opravičeni in rešeni" (2005). Dejansko "velika čustva ne odločajo niti o moralnosti niti o svetosti oseb" (1768), temveč je "vera sinovska privrženost Bogu, onkraj tistega, kar čutimo in razumemo. Postala je mogoča, ker nam ljubljeni Sin odpira dostop do Očeta" (2609). Ta dostop do Očeta je bolj pomemben in bolj učinkovit za naše odrešenje kot dotakniti se Jezusa s svojimi rokami. Zato niso čudeži običajna pot, po kateri Kristus vodi ljudi k veri. Čudeži, "(ta znamenja) so zapisana zato, da bi mi verovali," kot pravi evangelist Janez. Še bolj pa velja: "blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali" in želja, da bi drugi videli Gospoda v pričevanju našega spremenjenega življenja.
V drugem berilu, iz prvega pisma apostola Petra, je naša vera v vstalega označena kot nekaj, kar je "dragocenejše od zlata". Kristjanom pravi, da bo ta vera zanje "v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Kristus", ker "ga ljubijo, čeprav ga niso videli; in verujejo vanj, čeprav ga zdaj ne vidijo". Ali je to tudi naša izkušnja in veselje verovanja, ki se rodi prav iz zvestobe besedi, občestvu, evharistiji in molitvi?
Še eno osrečujočo misel nam ponuja Bela nedelja, ki je tudi nedelja Božjega usmiljenja. Cerkev mora izpovedovati in oznanjati Božje usmiljenje v vsej njegovi resnici in se zavedati potrebe, da v vsem svojem poslanstvu pričuje o njem. Usmiljenje je največji ob Božjih pridevkov, največja Božja popolnost. Gre za popolnost in pridevek, s pomočjo katerih človek v najgloblji resnici svojega bivanja živega Boga najpogosteje in najintimneje srečuje (prim. BU, 13, 14).
S skrivnostjo Božjega usmiljenja se srečujemo v stalnem premišljevanju Božje Besede, zlasti pa v zavestnem in doživetem obhajanju evharistije in zakramenta sprave, teh posebnih darov velikonočne skrivnosti Jezusa Kristusa. Evharistija nas bolj in bolj približuje tisti ljubezni, ki je močnejša od smrti in priča o neizčrpni ljubezni, s katero se Jezus vedno želi združiti z nami in postati eno z nami, ko gre naproti vsem človeškim srcem. Zakrament sprave pa izravna pot k vsakemu človeku, tudi takrat, ko ga bremeni huda krivda. V tem zakramentu lahko vsak edinstveno doživlja usmiljenje, se pravi ljubezen, ki je močnejša od greha. Ker na tem svetu obstaja greh, se Bog, ki je ljubezen, more razodeti samo kot usmiljenje. Zato je zaresno poznanje Boga usmiljenja, Boga dobrohotne ljubezni, stalna in neizčrpna moč za spreobrnjenje (prav tam). Da ne bi nikoli podvomili v Božje usmiljenje!