Untitled Document

Drage sestre, dragi bratje!
"Gospod je res vstal, kakor je rekel. Veselimo in radujmo se! Aleluja!"
To je oznanilo Velike noči in svetega časa, v katerega vstopamo. Jezus je "premagal smrt in nam odprl vrata večnega življenja. Praznovanje njegovega vstajenja naj nas v Svetem Duhu prenovi, da bomo tudi mi vstali in hodili v luči življenja". Tako moli Cerkev na Veliko noč, ko nam vedno znova predočuje Kristusovo vstajenje kot osrednji dogodek naše krščanske vere. Kajti "če Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi naša vera", pravi apostol Pavel (1Kor 15,14). Toda Kristus JE vstal. On je živ, navzoč med nami, prijatelj vsakega izmed nas; tistim, ki verujejo, pa daje doživeti "moč svojega vstajenja" (Flp 3,10).
Danes mnogi izgubljajo čut za skrivnost Velike noči in njenega sporočila. Bolj se veselijo pomladi, ko se narava vrača v življenje, manj pa vstajenja Jezusa Kristusa, ki prenavlja stvarstvo. Preko vstajenja namreč odkrivamo novo življenje tako za telo kot za dušo. Zato naj bi za nas, ki verujemo, velikonočni čas pomenil novo življenjsko moč, svobodo in veselje. Ob Gospodovem vstajenju, ob prebujanju narave in ob novi moči, ki jo vse to daje človeku, naj bi se namreč zavedli tiste Božje moči, ki je v nas in ki vodi v resnično življenje. Pot vstajenja se začenja z življenjem, ki se hoče razcveteti v nas, to je z vsem tistim, kar je Bog položil v nas in za kar želi, da bi se razvilo. To pa nam je - da tako rečem - odprto tudi skozi vse leto, ker je vsaka nedelja "mala Velika noč". Vsaka nedelja nam torej daje priložnost, da to življenje v sebi hranimo in poživljamo, zlasti še, ker smo ostale dni včasih vse preveč zaposleni z materialnimi stvarmi in skrbmi ter hitenjem, ki ga zahteva sedanji ritem dela in način življenja. Velika noč naj bo prva in največja priložnost, da v sebi poživimo to novo življenje, ta dar, ki nam je bil dan!
Spodbudo za pravo praznovanje daje apostol Pavel v drugem berilu, ko pravi, da moramo iz svojega srca postrgati "stari kvas" in si nadeti Kristusa s tem, da smo mu podobni v dobroti, usmiljenju, ponižnosti, blágosti, odpuščanju in dobrohotni ljubezni. Ker je Kristus vstal in živi, to zmoremo, saj nam daje moč.
V evangeljskem odlomku pa apostol Janez govori, kako je za verovanje pomembno "videti". Pa ne gre za gledanje s čutili, z očmi. Gre za dar "gledanja", ki ga daje Bog, da bi preko majhnih znamenj odkrili lepoto Vstalega. Ta pronicljivost ni odvisna od izjemne sposobnosti intuicije, tudi ne od bistroumnega razmišljanja, ampak je Božji dar, dan tistim, ki ljubijo. Ljubi pa tisti, ki v molitvi prosi za spoznanje resnice, da bi svoje življenje živel po Božjih načrtih, da bi dane talente izkoristil za to, da bi naredil čimveč dobrega. Vstali Kristus se razodene tistemu, ki je odprt za to ljubezen in dovzeten za to Božjo luč. In ko človek odkrije, da je Kristus vstal, se ne čuti več samega. Zato imajo Velika noč in ostali velikonočni prazniki za nas pravi smisel, če vsaj začnemo želeti, da bi razumeli, da Kristus ni mrtev, ampak da živi in da je najbolj zanesljiv sogovornik na naši življenjski poti, da je tisti, za katerega je vredno živeti.
Sestre in bratje! Te vere v življenje vam želim! Vere, ki temelji na pričevanju apostolov, ki je verodostojno; vere, ki se hrani iz izkustva "življenja v resnici, da bi prišli k luči"; vere, ki vedno znova, z ljubeznijo in zvestobo, zajema iz Svetega pisma; vere, ki raste iz molitve in se krepi v evharistiji, viru in vrhuncu našega življenja. Odstranimo vse strahove in se približajmo Vstalemu, objemimo mu noge, kot so to storile žene na vstajenjsko jutro in ga počastimo. Zahvalimo se mu, da smo tako ljubljeni, da smo zanj tako dragoceni. Veselje, ki izhaja iz te resnice, pa sprejmimo v svoja srca to Veliko noč in ga ohranimo tudi v dneh, ki nam jih je Vstali še namenil. In zares iz srca pojmo: Aleluja!