CVETNA nedelja: 20. 3. 2005 - LETO A

Da ne bi bili kristjani samo za Veliko noč

Dragi bratje, drage sestre!
"Skrivnost more razumeti samo tisti, ki vstopi vanjo". Ta trditev duhovnega pisatelja mi prihaja na misel pred Cvetno nedeljo, ki nas uvaja v skrivnost Velikega tedna - ali kot pravijo v nekaterih deželah: Svetega tedna. Ali je morda Jezus s slovesnim vhodom v Jeruzalem hotel nekako pozabiti na dramo trpljenja in smrti, ki ga je čakala in se vedno bolj bližala? Nikakor ne. Hotel je pokazati, da prostovoljno vstopa v dneve trpljenja. Lahko bi rekli, da je Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem neke vrste uvod v dogodke, ki so sledili in ki jih je sprejel iz Očetovih rok kot izraz predanosti njegovi volji, popolnega zaupanja vanj in kot dokaz ljubezni do človeka, katerega je prišel odrešit.
Vse to Jezusovo zadržanje bomo mogli spremljati in doživljati na Veliki četrtek, petek in soboto, ko se bomo udeleževali bogoslužja Velikega tedna. Te dni doživljajmo in glejmo nanje kot na celoto, ki ji pravimo velikonočna skrivnost, v katero nas uvaja Cvetna nedelja; glejmo nanje kot na veliko, sveto resničnost Velikega tedna, katerega zakrament je evharistija. "Postavitev evharistije je namreč zakramentalno že ponavzočila dogodke, ki so se zgodili le malo zatem, začenši z Jezusovim smrtnim bojem v vrtu Getsemani" (CE, 3). Zato je v evharistijo "neizbrisno vpisan dogodek Gospodovega trpljenja in smrti. Evharistija ni le spomin, marveč zakramentalno ponavzočenje tega dogodka. Evharistija je daritev križa, ki traja skozi vse čase" (CE, 11). Zato naj bi vedno znova odkrivali "dar evharistije kot luč in moč za svoje vsakdanje življenje v svetu, pri nalogah svojega poklica in v najbolj različnih okoliščinah" (prim. OG, 30). Vzemimo si za sveto dolžnost, da bomo v Velikem tednu skušali vsaj malo bolj vstopiti v to skrivnost in ji pustiti, da nas nagovori in prevzame. Kaj več bi mogel Jezus storiti za nas? "V evharistiji nam izkazuje ljubezen, ki gre "do konca" (prim. Jn 13,1), ljubezen, ki ne pozna meja" (CE, 11).
Sestre in bratje! Na Cvetno nedeljo nas poslušanje, branje in zlasti še premišljevanje poročila o Jezusovem trpljenju ali pasijona vabi, naj se ustavimo ob vznožju Kristusovega križa in tam vidimo tudi vse križe ljudi, ki trpijo in živijo v pomanjkanju na tem svetu, pa tudi stiske tistih, ki živijo ob nas. Glejmo na njegove razprostrte roke, ki objemajo vse ljudi in ves svet. V križu glejmo njegovo popolno darovanje, izraz njegove neskončne ljubezni in sočutja. Ob vznožju Kristusovega križa se tega vedno znova učímo tudi mi. Samo tako se bo mogel on dotakniti našega srca in tudi nas narediti za orodje svojega sočutja in dobrote - drug do drugega in za ta naš lepi, a ranjeni, razdeljeni in tolikokrat nasilni svet, v katerem ne manjka bolečine, strahu, osamljenosti, trpljenja in stisk, zelo pa manjka človečnosti,.
Trpljenje je prisotno tudi v življenju vsakega izmed nas. Ure naših bolečin in obdobja trpljenja so možnosti, ki so nam podarjene, da tudi z njimi pokažemo Bogu svojo ljubezen. Naš zaupen DA je tisto, kar nas rešuje in "dopolnjuje, kar manjka Kristusovim bridkostim," kot pravi apostol. Sposobnost sprejemanja trpljenja si moramo izprositi z molitvijo, ker je Božji dar, kot vera, katere izraz je.
Zunanji izraz naše vere na Cvetno nedeljo je tudi blagoslov butaric, oljčnih vejic in drugega zelenja, ki ga bomo od bogoslužja ponesli na svoje domove in tam zataknili za razpelo ali ga drugače shranili. Tudi to znamenje naj nas vabi k poglabljanju v Jezusovo trpljenje. Zakramenti pa so pot, da ostanemo osebno povezani s trpljenjem Jezusa Kristusa in z odrešenjsko močjo njegove velikonočne skrivnosti. Zato je posebno sporočilo Cvetne nedelje in vsega Velikega tedna, da človek za svojo srečo potrebuje odrešenje v Jezusu Kristusu. Na nas, ki verujemo vanj, pa je, da s pričevanjem svojega življenja to razodevamo tudi drugim. Bodimo velikonočni kristjani! Bog daj to milost!