Sveti Jožef, 19. 3. 2005

Molk svetega Jožefa

Dragi bratje, drage sestre!
Ob današnji inflaciji besed, v času, ko dana beseda tako redkokdaj zares velja, mi ob prazniku sv. Jožefa prihaja na misel stavek francoskega pisatelja (A. de Vigny), ki pravi: "Samo molk je velik, vse drugo je slabost." Zakaj ta misel ravno ob tem prazniku? Zato, ker Jožefov molk na poseben način razodeva njegovo notranjo podobo. Njegova podoba je stik s skrivnostjo, "od vekov skrito v Bogu", ki se je nastanila pod njegovo streho, ko je po Božjem zagotovilu vzel Marijo k sebi. Gre za molk, ki ni prazen, ampak je zelo zgovoren; za molk, ki je polnost, dejavnost in rodovitnost; za molk, ki je predvsem odprtost za Božje.
O našem svetniku bi lahko razmišljali pod mnogimi vidiki: npr. o sv. Jožefu kot o skrbnem varuhu Svete Družine, zavetniku duhovnega življenja, pridnem delavcu, zavetniku mnogih redovnih skupnosti, ki ga imajo za svojega vzornika in učitelja, zavetniku družine in svete Cerkve, velikem priprošnjiku za srečno zadnjo uro, pomočniku v gospodarskih zadevah, itd. Pa vendar me pri tem "čuvarju Božje skrivnosti" in "Odrešenikovem varuhu" vedno znova najbolj nagovarja njegov molk, njegova skritost in neopaznost, obenem pa neizmerna predanost načrtom, katere mu je Bog razodeval in za katere je bil odprt, pa čeprav to ni bilo vedno brez negotovosti in notranjih bojev.
V Svetem pismu najdemo o svetem Jožefu le nekaj vrstic, pa še te so kakor ovite v molk in preprostost, ki je obenem skrivnost in razodetje. V molku je svetnik odkril Skrivnost, ki jo je v sebi nosila Marija. Angel, ki se je prikazal Jožefu, ni bil nič drugega kot božje povabilo, naj premaga spoštovanje in strah, ki ga je kot pobožen človek doživljal pred to skrivnostjo. V molku noči in spanja se mu je Bog razodel in mu izročil poslanstvo. Jožef ni bil vizijonar; bil je preprost človek izmed ljudstva in mož vere. V svetopisemskem pomenu je spanje simbol Božjega razodetja, saj v njem človek vstopi skoraj kakor v mistično področje, v območje drugačnega in nepričakovanega spoznanja. V molku, v katerem je Jožef sprejel to razodetje, je začel svojo veliko in tudi težko pot. Evangelist poroča: Jožef je storil, kar mu je naročil Gospodov angel, ne da bi izrekel kakšno besedo. In ta prvi "storil je" je postal začetek "Jožefove poti" (prim. OV,17).
Jožefova pot je bilo romanje skozi življenje v veri, v zvestobi božjemu klicu, v prvenstvu notranjega življenja. Iz tega je po besedah Pavla VI. "dobival čisto posebne ukaze in pomoč; od tu so mu pritekale doslednost in moč, lastni preprostim in prozornim dušam; velike odločitve, kot npr. da je Božjim načrtom takoj dal na razpolago svojo svobodo, svoj zakonit človeški poklic in sprejel položaj, odgovornost in breme družine ter se odpovedal naravni zakonski ljubezni, ki družino oblikuje in oskrbuje, v korist neprimerljive deviške ljubezni" (prim. nagovor 19. 3. 1969). Ta podrejenost Bogu pa je izvrševanje pobožnosti, ki je eden od izrazov kreposti bogovdanosti, ki je bila pri njem - lahko rečemo - način življenja.
Druga stran Jožefove poti pa je bilo skrbno delo tesarja. Po svojem skromnem poklicu delavca, ki je kasneje postal tudi vzdevek za Jezusa - "tesarjev sin" - sveti Jožef razodeva veličino vsake poklicanosti, vsakega življenjskega stanu in poklica. In še nekaj ne smemo pozabiti: njegovo poslanstvo je bilo, da je Božjemu otroku dal ime: "Imenoval ga boš Jezus," mu je bilo razodeto. To ime je svetu naznanilo odrešenje, Jožef sam pa je tako tiho postal apostol evangelija. Saj je apostolovo delo prav to: pokazati svetu veselje in ljubezen Boga, razodetega v Jezusu Kristusu.
To so vrline molka svetega Jožefa, simbol vsake vere, ki nikoli ne molči, čeprav je skrita. Zato je res, kar je zapisal Pascal v svojih Mislih: "Molk je največje nadlegovanje; četudi tihi, svetniki niso nikdar molčali." Naj tudi nam v tem postnem času globoko spregovori svetnikov molk, ta silna govorica svetega Jožefa!