4. postna nedelja: 6. 3. 2005 - LETO A

Novo življenje v Kristusovi luči

Dragi bratje, drage sestre!
Morda ste se tudi vi že kdaj spraševali, kako človek pride do vere, ki je kakor luč na njegovi poti. Ali je bil tudi odgovor vašega spoznanja, da je vera predvsem zastonjski Božji dar, ki pa potrebuje naš svobodni odgovor? K tej misli vabi evangelij 4. postne nedelje, v katerem slišimo čudovito pripoved o Jezusovem ozdravljenju sleporojenega. Evangelist Janez v svojem evangeliju govori samo o sedmih Jezusovih čudežih, ki jih imenuje "znamenja", s čimer hoče povedati, da so poleg zgodovinskega dejstva tudi polni Božjega razodetja.
Izbrani evangelij ponuja dve razodetji, ki se nanašata na Jezusa in na človeka. Jezus je zatrdil: "Dokler sem na svetu, sem luč sveta." Ob šotorskem prazniku so v templju postavili štiri velike svetilnike, ki so bili višji od tempeljskega obzidja in so osvetljevali ves tempeljski prostor. V tem okolju je Jezus razodel, da je "luč sveta", ki je luč razodetja prinesel vsem ljudem, ki so jo pripravljeni sprejeti. Kdor to luč zavrne, postane prostovoljno slep. In kako hudo je, če se nekomu odprejo oči šele takrat, ko jih je treba dokončno zapreti! Edina resnična drama za človeka je: vse življenje hoditi v napačno smer in to spoznati šele ob koncu.
Človeka, ki je krščen, "razsvetli" Kristus. Zaradi te notranje luči naj bi tudi prinašal sadove luči. Po besedah apostola Pavla v 2. berilu so ti sadovi "v vsaki dobroti, pravičnosti in resnici" (Ef 5,8). To so vrednote, ki so nekaj vredne. Človek, ki dovoli, da ga razsvetli Kristus, si pridobi Božji način gledanja na ljudi in stvari. Kot pravi prvo berilo: "človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Človek usmerja svojo pozornost na to, kar vidi, kar je dano v tistem trenutku, Bog pa vidi nevidne stvari, ki so večne.
Božja beseda o ozdravljenju sleporojenega je ogledalo tudi za vsakega izmed nas. Pokaže nam, kakšni ljudje smo v resnici. Najbrž bi večinoma radi mislili, da imamo pogum ozdravljenega sleporojenega, ki je odločno in brez strahu branil Jezusa pred farizeji. Pa smo morda bolj podobni njegovim previdnim staršem, ki so se bali postaviti za sina in so vso odgovornost preložili samo nanj: rajši se držimo ob strani in se ne izpostavljamo, ne zastavimo svoje besede in še manj dejanj, samo da se izognemo posledicam, ki bi morda sledile za nas. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je Jezus razen ozdravljenca vse ostale pustil v njihovi temi. Enako se lahko zgodi tudi z nami.
Bratje in sestre, vprašajmo se, kako je danes s sprejemanjem Kristusove luči, to je vere vanj. Če pomislimo na otroke po naših župnijah, ki hodijo k verouku, vemo, da so pred mladostno dobo kar dobro poučeni o Jezusu Kristusu. Vprašanje pa je, ali se resnično osebno srečajo z njim. Znani kardinal C. M. Martini govori o poti "prilastitve" vere in evangelija. Ta pot je v tem, da človek preide od pojmovne privolitve vsebini naše vere do stvarne privolitve, ko sprejme za svojo vso njeno vsebino in prepričljivo živi po njej.
Drugače pa sprejemajo Kristusa ljudje, ki vse vedo o njem, vendar samo zato, da ga zavračajo - podobno kot farizeji v evangeljski pripovedi. To pomeni zapirati oči pred Lučjo. Jezus sam pravi o takih ljudeh: "Ne sprejemajo luči, kajti njihova dela so hudobna." Ponos, verski formalizem in pomanjkanje človečnosti so vzrok njihove slepote.
Za nas pa naj postni čas pomeni tudi to, da se vprašamo, kakšno je naše sprejemanje Jezusa Kristusa. Kajti če hodimo za njim, "ne hodimo v temi, ampak imamo luč življenja". Ozdravljeni sleporojeni je videl, obenem pa je tudi prišel do vere. Ljudje okrog njega so sicer videli, pa so postali slepi, ker niso hoteli sprejeti Jezusovega razsvetljenja. Ne bodimo jim podobni, ampak zaživimo v tem času milosti novo življenje v Božji luči. Dovolimo tej luči, da nas prevzame v dobrem prejemu zakramenta sprave, v tem srečanju z Božjo usmiljeno ljubeznijo. Odprimo se Kristusovi luči in njegovi odrešenjski moči, da bomo doživeli vso polnost radosti 4. postne nedelje - nedelje veselja. Bog daj to milost!