3. postna nedelja: 27. 2. 2005 - LETO A

"Če bi poznali Božji dar ..."

Drage sestre, dragi bratje!
Premišljevanje Božje besede, post od vsega, kar nas raztresa in ne samo od telesne hrane, dobrohotna ljubezen, ki nas povezuje v eno z Bogom, ki je Ljubezen, in z ljudmi, da v njih vidimo brate in sestre - vse to naj bi nam v tem postnem času pomagalo razumeti osrečujočo resnico: Bog nam želi dati velike stvari, ki morejo v resnici potešiti našo brezmejno lakoto in žejo po pravi sreči. Mi pa, žal, segamo po majhnih stvareh in jim imamo za pretirano pomembne, ker mislimo, da morejo življenju dati smisel in polnost. Podobni smo izvoljenemu ljudstvu, ki je na poti skozi puščavo godrnjalo zoper Mojzesa in preizkušalo Gospoda; rajši bi živeli v suženjstvu, v katerem so sicer trpeli, a imeli so gotov dnevni obrok hrane in tudi dovolj vode. V puščavi pa so se čutili negotove. Na poti v polno svobodo so morali zaupati Bogu, ki jih je hranil vsak dan posebej. Niso mogli razumeti, da so Božje želje glede človeka veliko bolj daljnovidne, kot pa pričakovanja, ki jih ima človek sam o sebi. To misel ponuja prvo berilo 3. postne nedelje.
Tudi evangelij, odlomek o Jezusovem srečanju s Samarijanko, ponuja več temeljnih sporočil. Samarijanka bi se lahko Jezusu izognila in odšla proč. Dejstvo, da je s svojim vprašanjem sprejela Jezusovo prošnjo, govori o neki odprtosti njenega srca, v kateri se pokaže učinkovitost Božje besede. Bila je pripravljena poslušati Jezusa, kar nakazuje, da je bila v njej na delu Božja milost, čeprav vera najbrž ni bila nekaj močnega v njenem življenju. Na njeno vprašanje je Jezus odgovoril z Božjim oznanilom: "Če bi poznala božji dar..., bi ti dal žive vode" (Jn 4,10). V odgovor na Samarijankin resnični problem žeje ji je Jezus predstavil Božji dar odrešenja. Njena iščoča duša je poslušala razodetje milosti, ki obljublja "živo vodo" in ga je zaprosila: "Gospod, daj mi te vode" (v. 15).
V procesu spreobrnjenja to, kar najprej razume in potrdi razum, nato sprejme še volja; ta pa pod vplivom milosti vodi do dejanja: Samarijanka je sprejela dobro, ki ga je Jezus oznanil. Priznala je, da je prerok in bila je prepričana, da je to, kar ji je razodel, resnica, ki jo mora sprejeti, ker "ji je povedal vse, kar je storila" (v. 39). Začela je gledati dlje od vode, ki jo je dejansko potrebovala, k večjemu dobremu, ki je v posedovanju Boga. Naredila je odločilen korak: odpovedala se je napačnim bogovom in slabim izbiram preteklosti in sprejela Kristusa kot Mesija. Ohrabrena s to resnico je začela živeti iz vere, ki ji je omogočila sprejeti skrivnost z vsem bitjem. V zaupanju v resnico, ki prinaša življenje, je pustila vrč ob vodnjaku in šla oznanit meščanom, da je Jezus Mesija. Njeno pričevanje je bilo tako prepričljivo, da "je veliko Samarijanov iz tistega mesta začelo verovati vanj" (v. 38). Pristnost milosti, ki je spremenila Samarijanko in po njej mesto, se kaže v tem, da so ga "prosili, naj ostane pri njih" (v. 48). Jezus je ostal z njimi dva dni, da so se mu po osebnem srečanju z njim tudi notranje zaupali in verovali vanj.
Kaj pa pričakuje od nas, ki ga že poznamo? Ničesar, razen tega, da ga sprejmemo - in to za večno. Na 3. postno nedeljo smo tudi mi posebej povabljeni k Njemu, studencu žive vode. Kot Samarijanka prinesimo s seboj vsa prizadevanja in morda tudi boje za srečno življenje; povejmo Gospodu, da smo ga večkrat iskali na napačnih krajih; odkrijmo mu svoje padce in napake, ki smo jih ob tem storili. On nam bo podaril živo vodo, sebe samega in osvežujočo vodo svojega Duha. Ali ga bomo tudi mi povabili, naj ostane pri nas, kot so to storili Samarijani, da bomo tako odkrili veselje žive vere? Ali pa morda raje vidimo, da gre Jezus mimo nas, ker se dejansko nočemo spremeniti? Pristna svetost življenja se namreč uresničuje v procesu nenehnega spreobrnjenja, ki zahteva notranjo povezanost z osebo Jezusa Kristusa, pozoren odgovor na besede njegovega evangelija in na milost, ki jo daje. To je Božji dar, izbira pa je tudi naša. Naj bo pravilna. Bog daj to milost!