1. postna nedelja: 13. 2. 2005 - LETO A

Za zmago - dati prostor Kristusu

"Cerkev se vsako leto 40 dni v postnem času pridružuje Jezusovi skrivnosti v puščavi" (KKC, 540). Postni čas je kakor posebni 40-dnevni klic, v katerem nas na nov način nagovarja Bog, resno in obenem dobrotno, ker nas ima rad in hoče naše dobro. Kliče nas k obnovljenemu zaupanju in ljubezni v vsem, kar nas zadeva v življenju. V stari zavezi so Izraelci 40 let potovali po puščavi v obljubljeno deželo in se na tej poti srečevali z mnogimi preizkušnjami, težavami in skušnjavami. Tudi Mojzes (2 Mz 34,28) je bil 40 dni in 40 noči pred Gospodom in ni jedel kruha ne pil vode. Jezus se je 40 dni postil v puščavi in tedaj ga je skušnjavec "trikrat skušal, hoteč omajati njegovo sinovsko razmerje do Boga" (KKC 538).
Ob premišljevanju evangeljskega odlomka za prvo postno nedeljo v času, ko se veliko govori o "satanizmu", se v človeku postavljajo vprašanja, zakaj je hudi duh skušal Jezusa? Ali ni vedel, kdo Jezus v resnici je, ali pa je to hotel dognati prav s skušanjem? Ali je Jezus sprejel skušanje zato, ker nam je bil enak v vsem, razen v grehu? Ali pa nam je hotel s svojim zgledom pokazati, kako premagati skušnjave poosebljenega zla? Čeprav ostaja dogodek skrivnosten, je pomemben; skušnjave so del tudi našega vsakdanjega življenja; z njimi se moramo spoprijemati in pri tem prositi za Božjo pomoč.
Človek je v skušnjavi, da bi prosil Boga samo za materialne dobrine, za živež, službo, zdravje, za uspeh pri delu, ipd. Jezus pa pravi, da "človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust" (Mt 4,4). Morda je posebno v našem času aktualna skušnjava iskanja izrednega, čudežnega, razodetij in prikazovanj, pa tudi zatekanja k raznim čarodejem in horoskopom za dosego tega, kar si človek želi. To je skušnjava, po kateri marsikateri človek hoče za verovanje od Boga čudež, namesto da bi prosil za dar vere. - Naslednja močna skušnjava je pasti na kolena pred modernimi idóli denarja in moči. Današnji bogovi so zato vse prevečkrat izkoriščanje, mamila, podkupovanje, oblast, in so mnogo bolj kruti od antičnih bogov. Častiti te bogove pomeni podrediti svoje življenje in mnogokrat tudi življenje drugih tem idólom, živeti zanje in jim služiti. Kjer je življenje poceni, kjer zakonska vez ni več sveta, kjer je nepoštenost v javnem življenju kar nekaj splošnega, kjer je močno razširjena zloraba žensk in otrok ... ali ni to služenje prej omenjenim bogovom in ne življenje v svobodi, katero je človeku namenil Bog?
Jezus s svojim zgledom pokaže, kako naj se soočimo s skušnjavami. Njegov zgled govori o čuječnosti in molitvi, postu v puščavi, odločnem zavračanju vsakega kompromisa, o zatekanju k Bogu kot varnemu izhodišču življenja. Morda je začetek postnega časa primeren trenutek, da si zastavimo nekatera vprašanja in si nanje tudi odgovorimo. Kje se srečujem s skušnjavcem? Katere so moje skušnjave? Ali sem čuječ/a, da me ne bo skušnjava presenetila? Ali je Božja beseda zame tisti smerokaz, ki me vodi v skušnjavah? Jezus ni podlegel skušnjavam hudega duha, mi pa moremo podleči. Ali tedaj ponižno priznamo svoj greh in obnovimo zaupanje v ljubezen, ki jo ima Bog do nas, po zakramentu sprave?
K Jezusu se moremo vedno vrniti z vsem zaupanjem. Bog daj, da bi bil naš postni čas z njegovo pomočjo bogat v tem, da bomo v besedah in dejanjih zaupali njegovi ljubezni, previdnosti in mogočnosti. In naredimo si prostor zanj - s postom ne samo od hrane, ampak še bolj od tega, da ne bomo iskali "stvari": bolj ko iščemo srečo v stvareh, manj jo najdemo v Bogu. Morda moramo potišati tudi prevelik hrup, ki nas obdaja, ustvariti okrog sebe puščavo, v kateri bomo "v tem času bolj vneto poslušali Božjo besedo in se z večjo gorečnostjo posvečali molitvi" (B109). Od tu prihaja luč za vsakdanje življenje. Prosimo za pomoč Jezusa: če ne moremo spremeniti sveta okrog sebe, spremenimo sebe in svet se bo začel spreminjati - v njem bo več prostora za Kristusa.