5. navadna nedelja (6.2.2005) - LETO A (Mt 15, 13-16)

Sol zemlje in luč sveta

Drage sestre, dragi bratje!
V evangeliju pete navadne nedelje Jezus v nekem smislu pokaže na vsakega izmed nas, ko pravi: vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Jezus je te besede povedal v nadaljevanju Govora na gori, potem ko je predstavil Blagre, v katerih je zarisana naša pot k večni sreči. Prispodobi povesta, kaj moramo biti kot kristjani za človeštvo, kaj je naša odgovornost pred svetom in kako moremo spreminjati svet, če živimo iz odnosa zaveze z Jezusom, z Bogom.
Sol zemlje so tisti, ki živijo po Blagrih. Sol da hrani okus, jo začini; podobno življenje po Blagrih človeku daje modrost, mu pomaga ohranjati vero in jo posredovati drugim. Ko drugim posreduje modrost srca, smisel življenja, bolečine in smrti, ljubezni in veselja, jim pomaga spoznati Očeta in tako postaja sol. Kristjan tako daje "okus" svetu in življenju na njem, pa čeprav morda deluje na skrivnem - kot sol, ki se v jedi raztopi in izgubi. Če pa se sol pokvari, pravi Jezus, "ni za drugo, kakor da se vrže proč" (v.13). Tak je tudi kristjan, ki se je pustil preglasiti vplivu sveta in plava s tokom v morju velike povprečnosti, namesto da bi z Božjo močjo plaval proti toku.
Na žalost v nekaterih kristjanih ni bilo nikoli veliko moči soli. Za take kristjane je vera samo skupek zapovedi in pravil, ki zagotovijo vstop v nebesa, če so izpolnjena. Po njihovem gledanju je Cerkev le organizacija, ki ima nalogo razglašati te zapovedi in pravila. Mislijo, da je dovolj pasivna prisotnost pri nedeljski maši, pa morda še strah pred božjo sodbo in peklenskim ognjem. V takem gledanju na vero je kaj malo življenja ali veselja.
Spet drugi so morda izgubili moč biti sol. Ni tako pomembno poznati razloge, zakaj se je to zgodilo; bolj pomembno se je zavesti, da sedaj nekaj manjka. Dokler človek ne čuti, da v njegovem življenju nekaj manjka, se ne bo mogel vrniti k živi, veseli izkušnji Boga. - Kaj pa če bi nas morale besede: vi ste sol zemlje spomniti na to, da se moramo dvigniti iz povprečnosti in priti do živega izkustva Boga? Toda kako? Iz izkušnje vemo, da nas more ogenj ogreti samo, če se mu približamo. Zato bomo morali začeti iskati ta ogenj in mu slediti vse dotlej, dokler ne bomo prišli do veselega spoznanja, da ta ogenj sploh ni zunaj nas, ampak globoko v nas. Z besedami sv. Avguština bi lahko rekli: "Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi."
Jezus dalje pravi: "Vi ste luč sveta! (v.14) Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (v. 16). Besede govore o veliki odgovornosti, ki nam je zaupana. Biti luč pomeni biti pričevalec. "Sodobni človek rajši posluša pričevalce, kot učitelje; če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci," je rekel papež Pavel VI. Vsakdo je poklican biti luč za koga; vsi smo v življenju verjetno tudi izkusili, kako so v naše življenje vstopili ljudje in v njem ostali kot luč, kot božji dar. Tudi sami smo imeli priložnost biti luč za druge - ali pa smo morda zamudili ta trenutek? V dobrih delih in ne toliko v besedah sije naša luč pred ljudmi, da morejo prepoznati nebeškega Očeta. Ne gre za velika dela, ampak preprosta, vsakdanja dejanja življenja, narejena z dobroto, z ljubeznijo. Dela postanejo dobra, če so storjena z dobroto, z ljubeznijo. Vse to je božji dar, je "modrost srca", je "ljubeče in hvaležno spoznanje življenja kot dar" (kot pravi kardinal Martini). Dobra dela prihajajo iz človekovega odgovora ljubezni na nenehno in konkretno ljubezen Boga do človeka. Drugo berilo nas vabi, naj bomo kot apostol Pavel, čigar edina modrost je bila poznati neskončno Božjo ljubezen in njegov nerazumljivi načrt, da nas odreši z ljubečo in križano Jezusovo pokorščino. Storimo vse, da bo Kristusova luč svetila naprej, da jo bomo drugim prinašali s svojo dobroto. Prosimo ga:
"Gospod, razsvetli nas z lučjo svoje modrosti, da bi znali z besedami in dejanji širiti v svetu luč in sol evangelija. Iz vsega našega življenja naredi svetal odsev sebe samega, ki si resnična Luč, ki je prišla na svet" (prim. JPII. mladim v Torontu, XVII. Svetovni dan mladih). Naj nam pri tem on sam pomaga.