Svečnica - Jezusovo darovanje: 2. 2. 2005 - LETO A

Praznik božjega in človeškega darovanja

Drage sestre, dragi bratje!
Pesem luči, upanja in odrešenja bi lahko imenovali Božjo besedo, izbrano za praznik Jezusovega darovanja ali Svečnico. V njej je temeljni optimizem, saj je s prihodom Jezusa na svet zgodovina blagoslovljena, pa tudi realizem, ker luč predpostavlja tudi svoje nasprotje, temo in greh. Jezusovo trpljenje je kot senca prisotno že v njegovem otroštvu, posebej pa še v Mariji, njegovi materi, katere dušo bo presunil meč, znamenje največje bolečine.
Ko sta Marija in Jožef štirideseti dan po rojstvu Jezusa prinesla v tempelj, da bi ga postavila pred Gospoda, je Božji Duh navdihnil starčka Simeona, da je prav takrat prišel v tempelj. Ko je zagledal otroka Jezusa, ga je vzel v svoje naročje in slavil Boga. Zdi se, kot da je Simeon dolgo čakal na ta trenutek, da je videl Jezusa in zapel svoj slavospev z besedami: "Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru." Vedel je, da drži v rokah Odrešenika, zato je bil pripravljen umreti.
Iz evangeljskega odlomka ni razvidno, ali je imel starček Simeon jasno upanje na večno življenje in ali je veroval v vstajenje in polnost življenja v nebesih. Je pa kljub temu za nas zgled popolnega zaupanja v Boga, predanosti njegovi volji in sprejetja smrti kot gotove, a skrivnostne poti do Boga. Zato je Cerkev sprejela njegov spev kot del svoje večerne molitve v pripravi na smrt. V spevu Simeon omenja štiri mesijanske dobrine: mir kot stanje povezanosti z Bogom, virom vsega dobrega, zveličanje sveta, ker bo Jezusova daritev na Kalvariji dosegla odpuščanje grehov za vse, luč poganom, ker bodo tudi oni deležni odrešenja in slavo Izraela, ker je Zveličar izšel iz judovskega rodu.
V templju pa je bila tudi prerokinja Ana, ki je svojo ovdovelost posvetila služenju Bogu. Evangelist pravi, da je "noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu" (v. 37). Tudi njej je bila dana milost, da je prepoznala otroka Kristusa. Postala je oznanjevalka, saj je "pripovedovala o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema" (v. 38).
Simeon je zgled vere, prerokinja Ana pa v nekem smislu predstavlja Cerkev, ki od vsega začetka govori o Kristusu in ga v vseh časih oznanja kot Odrešenika. Zlasti pri vsaki evharistični daritvi nas spominja, da smo bolj blagoslovljeni kot Simeon: saj Jezusa ne sprejmemo samo v svoje naročje, ampak dejansko prejmemo njega samega kot duhovno hrano, kot božjo življenjsko moč, kot poroštvo večnega življenja. Pri vsaki evharistični daritvi slišimo: "Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo", na veliko gostijo božjega Jagnjeta v nebesih. V Cerkvi in preko evharistije nas Jezus vodi v večno življenje v naš nebeški dom. Zato radi hodimo v božjo hišo, v naše cerkve in kapele, kjer bomo vedno "našli in spoznali Jezusa v lomljenju kruha pri maši, dokler ne pride v slavi", kakor vabi praznik Jezusovega darovanja.
Drugi februar pa je od leta 1997 po želji papeža Janeza Pavla II. tudi Svetovni dan posvečenega življenja. Ta dan naj bi pomagal vsej Cerkvi, da bi bolj cenila pričevanje tistih, ki so se odločili, da bodo tesneje hodili za Jezusom po poti evangeljskih svetov. Po zadnji vatikanski statistiki je na svetu 986.000 Bogu posvečenih oseb. Od tega je 793.300 redovnic in 193.600 redovnikov. Samo v Evropi je 442.000 tisoč redovnikov in redovnic (v Aziji 167.000, v Latinski Ameriki 164.000, v Združenih državah in Kanadi 128.500, v Afriki 70.000 in v Oceaniji 15.000). - Tudi za letošnji, deveti svetovni dan posvečenega življenja, je sv. oče napisal posebno poslanico: "Posvečeno življenje - popoln dar sebe samega, pridružen evharistični daritvi". Ob misli na Jezusovo darovanje in podaritev te množice mož in žena prosimo, da bi v resnici znali postavljati evharisitjo v središče svojega življenja, in bo njihova molitev postala dihanje njihovega vsakdanjega dela. Njihova popolna podaritev, ki se krepi v nenehnem pogovoru z Gospodom, pa jim bo pomagala, da ne bodo podlegli "duhu časa", kakor je slovenskim redovnikom in redovnicam ob svojem obisku v Sloveniji zaželel sv. oče. Skupaj prosimo za te velike darove.