3. navadna nedelja (23.1.2005) - LETO A - /Mt 4, 12-23/

"Hodi za menoj!"

Drage sestre, dragi bratje!
Jezus je začel javno delovati, ko so Janeza Krstnika vrgli v ječo. Umaknil se je v Galilejo, v Kafarnaum. Tako se je izpolnilo, kar je pred davnimi leti napovedal prerok Izaija, da bo poganska Galileja zagledala veliko luč, ki bo prinesla veliko veselja in osvoboditev. V nekem smislu evangelist Matej odgovarja preroku Izaiju, ko pravi: "Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je v njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom" (v. 23).
Jezus se je torej umaknil iz svetega mesta Jeruzalema, glavnega mesta judovstva, v pokrajino, v kateri so živeli neobrezani in pogani. Za njegovo poslanstvo to najprej pomeni, da si bo tu izbral apostole, ki bodo ribiči z jezera in z njimi bo gradil Cerkev. Druga posledica pa je vesoljna odprtost Jezusovega poslanstva vse od začetka; saj on prinaša odrešenje vsem, tudi poganom. Jezus ni samo Izraelov Mesija, ampak je tudi Odrešenik sveta.
Evangelist nam Jezusa predstavi sredi ljudi, katerim govori o Božjem kraljestvu. Govori jim, da Bog želi biti človekov prijatelj, da je njegov Oče, voditelj; da želi biti odgovor na človekova pričakovanja. Ko je Janez Krstnik oznanjal, da se je približalo nebeško kraljestvo, je to pomenilo, da je kraljestvo blizu. Ko je Jezus govoril o njem, pa je pomenilo, da se je dejansko že začelo uresničevati. Jezus s svojo osebo, z oznanilom in z odrešenjskimi dejanji, ki jih je storil med ljudmi, božje kraljestvo dela navzoče. Obenem pa vabi vse k deležnosti v tej Božji ljubezni, ki jo je oznanjal in razodeval.
Drugo pomembno sporočilo evangelija 3. navadne nedelje pa evangelist opiše z besedami: "Ko je (Jezus) hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata in jima je rekel: 'Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi'" (v. 18,19). To sta bila Simon in Andrej. Nato je poklical še Jakoba in Janeza. Če smo pozorni, vidimo, da Jezus prvih učencev ni poklical zato, da bi bili apostoli - to bo storil pozneje - ampak, da naj hodijo za njim. Jezus, ki je hodil med ljudmi in jim prinašal luč, upanje in veselje, ki jim je pomagal v njihovi bedi, ki jih je tolažil v njihovih stiskah, je prvim poklicanim rekel: "Hodite za menoj!" To je, postanite "pozorni do ljudi" kot sem jaz, ki sem vas poklical. To je tudi pomen besed, da bodo "ribiči ljudi": saj ni šlo za dejanski ribolov, ampak za pozornost, ki jo bodo odslej namenjali ljudem, ki jih bodo, potem ko bodo sami dozoreli v Jezusovi šoli, vodili v resničnost Božjega kraljestva. Poklicani tudi nisi nenadoma postali učenci; potreben je bil čas, da so vstopili v Jezusovo misel, da jih je prevzelo njegovo mišljenje.
Za hojo za Jezusom je potrebno še nekaj. Kdor hoče hoditi za Jezusom, mora spremeniti svoje življenje in to v smer tiste dobrote in ljubezni, ki jo je razodeval Jezus. Kadar človek posveti Jezusu vsaj malo pozornosti, se zave, da ga kliče k drugačnosti, k nečemu lepšemu. Vabi ga, naj premakne svojo pozornost od stvari na ljudi, naj v pozabi nase odpre svoje oči in roke za tolike stiske in bolečine bratov in sester, naj bo povsod prinašalec Boga.
Jezus kliče tudi danes: kliče nas vse in nas bo klical tudi naprej, če ga bomo le utegnili slišati sredi vsega, v kar nas priteguje življenje. Z vsakim DA, s katerim odgovorimo na božji predlog za nas, odpremo pot za nov DA, za vedno večjo povezanost z Bogom in za vedno bolj velikodušno služenje. Naj bo tudi naš odgovor tak, kot je bil odgovor prvih učencev: preprost, neposreden in brez pridržka.
Če se kdaj zdi, da Božjega glasu ne slišimo, prosimo: Govori, moj Bog, poslušam te. Odpri mi duha in srce, da bom slišal / da bom slišala, ko boš klical. Saj veš, da lahko sam / da lahko sama izgubim pogum. Vem, da me ti spremljaš pri vseh mojih prizadevanjih. Naj s tvojo pomočjo vedno najdem pot, ki si mi jo začrtal in ki me vodi k tebi in k vsem, ki jih postavljaš na mojo življenjsko pot. Naj bom s tvojo pomočjo zvest, naj bom zvesta v hoji za teboj. Tako bodi!