2. navadna nedelja (16.1.2005) - LETO A /Jn 1, 29-34/

Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta

Dragi bratje, drage sestre!
Bogoslužje 2. navadne nedelje nam ne daje v premislek odlomek iz Matejevega evangelija, ki je evangelist liturgičnega leta A, temveč iz Janezovega evangelija. Ob pozornem poslušanju evangelija se zavemo, da je to odlomek, v katerem Jezus ne reče niti besede. Glavna oseba je spet Janez Krstnik, ki je s svojim oznanjevanjem Mesiju pripravil pot, sedaj pa ga je ljudem tudi pokazal: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta" (v. 29).
Beseda "jagnje" v aramejskem jeziku lahko pomeni tudi služabnika. Zato smemo sklepati, da je Janez pri tem mislil na uresničitev Izaijeve prerokbe o božjem služabniku, ki bo nase vzel človeško hudobijo. Janez je s tem poudaril še eno razsežnost Jezusovega prihoda na svet, da namreč ne bo samo sodnik, ampak predvsem odrešenik vseh ljudi. "Postavil sem te za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje," kot pravi Bog o svojem služabniku v prvem berilu.
Zakaj izraz "Jagnje božje"? Zakaj ni Janez Krstnik raje zaklical: "Glejte, to je Kristus!" Ali: "Tukaj je Odrešenik!" Ali: "Tukaj je obljubljeni Mesija!" Janez Krstnik je oznanjal Judom, katerim je bil izraz "Jagnje božje" zelo blizu, saj jim je priklical v spomin njihovo vero Božjega ljudstva, ki je bilo po jagnjetovi krvi rešeno egiptovske sužnosti ter pripeljano v svobodo in novo življenje obljubljene dežele. Tega dogodka so se spominjali vsako leto, iz roda v rod.
Pri sveti maši, ki je obhajanje našega odrešenja v Kristusu, tudi mi pred obhajilom slišimo besede: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta!" Takrat smo povabljeni, da si prikličemo v spomin, kaj v resnici pomeni Jezus za nas kot naše velikonočno Jagnje. Besede povabila k obhajilu, ko duhovnik doda: "Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo", pa naj bi v nas prebudile misel na srečanje z Božjim Jagnjetom v nebesih, kjer zvesto božje ljudstvo slavi zavezo ljubezni in zvestobe Boga s človekom. Razmišljanje o bogastvu tega Jezusovega imena nam bo pomagalo njega bolje spoznati, vodilo pa nas bo tudi do bolj polne udeležbe pri evharistični gostiji Božjega Jagnjeta.
Vrnimo se še nazaj k srečanju Janeza Krstnika in Jezusa. Čeprav sta bila sorodnika (njuni materi sta bili sestrični), Janez Krstnik prej Jezusa ni poznal: "In jaz ga nisem poznal" (v. 33), pravi sam. Janez ni krščeval sam od sebe, ampak ga je k temu vodil Božji Duh: "Tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom'" (v. 33).
Srečanje Janeza Krstnika z Jezusom ob Jordanu ni bilo samo človeško srečanje, srečanje dveh sorodnikov. Bilo je mnogo več; bilo je notranje srečanje v veri pod vodstvom in delovanjem Božjega Duha, za katerega je bil Janez odprt. Zato je bil tudi verodostojna priča sporočila, ki ga je prinašal od Boga in o njem. Ko evangelist Luka govori o tem dogodku, pove, da Janez Krstnik ni videl samo prihajati Duha nad Jezusa, ampak je tudi slišal Očetov glas: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje" (Lk 3,22). Janez je torej videl in slišal, zato je lahko pričeval: "In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin!" (v. 34).
Biti verodostojne priče Božjega sporočila je tudi za nas bistvo našega krščanskega izkustva. Tudi mi se moramo osebno srečati z Jezusom Kristusom in resnično pritrditi njegovi osebi in njegovi ljubezni. Ali je to mogoče? "Boga ni nikoli nihče videl," pravi evangelist Janez. Ali to pomeni, da Bog v resnici ostaja samo ovit v skrivnost? Tako bi bilo, če ne bi prišel Jezus Kristus, Božji Sin, ki nam je razodel Boga. Od njegovega prihoda naprej je za vsakega človeka pot do Boga odprta. Vprašanje pa je, koliko se človek podaja na to pot Božjega spoznanja, koliko izstopa iz notranje praznine in nemira v osebni pogovor z Bogom, koliko zna iz srca reči: Jagnje Božje, Jezus Kristus, tvoj sem, tvoja sem. Hvala ti zdaj in vekomaj. Tako bodi!