Jezusov krst (09. 01. 2005) - LETO A

Poslan od Očeta

Dragi bratje, drage sestre!
Ob evangeliju nedelje Jezusovega krsta, ki pomeni začetek njegovega javnega delovanja, se lahko najprej vprašamo, zakaj je Jezus zapustil Galilejo in prišel k Jordanu, kjer je Janez krščeval, da bi se mu dal krstiti? Iz evangeljske pripovedi vemo, da se je Janez najprej branil, da bi Jezusa krstil; vemo pa tudi, da sta oba s tem dejanjem izpolnila "vso pravičnost", kar pomeni "zavestno podreditev božji volji". Bog sam se je ob tem skrivnostno razodel; razodel pa je tudi, kdo Jezus v resnici je: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje" (Mt 3,17). "Odprta nebesa" ob tem razodetju pa pomenijo, da je Bog znova posegel v človeško dogajanje in da se začenja nova doba.
Jezus je šel k Jordanu in se dal Janezu krstiti zato, da bi pokazal, kako bodo poskusi ljudi v iskanju sreče propadli, če ne bodo zakoreninjeni v ljubezni Boga Očeta. Jezusov krst razodeva, da je on razumel človekovo žalostno stanje in se z njim poistovetil. On, ki ni imel greha, se je postavil v vrsto z grešniki in s tem človeku dal razumeti svoje poslanstvo. Jezus je vedel, kako se človek pogreza v najrazličnejše slabosti in grešna nagnjenja, če njegovemu življenju ne daje moč Očetova ljubezen.
Ob Jezusovem krstu naj bi se zavedli tudi svojega krsta. Ali ni morda nekoliko nenavadno, da se vedno spominjamo dneva, ko smo bili rojeni, ne spominjamo pa se dneva krsta, ko smo se rodili kot kristjani? In vendar smo bili takrat vcepljeni v božje življenje, povezali smo se s Kristusom in postali božji sinovi in hčere. Morda bi morali ponovno odkriti in poživiti vero v krst. Krst je tisti zakrament, ki nam v Cerkvi daje enako dostojanstvo; iz krsta izvirajo različni poklici in različne karizme, ki ne povečajo in ne spreminjajo človekovega dostojanstva, ampak le njegove funkcije in odgovornosti. Ker krščujemo otroke, bi jim morali tudi kasneje pomagati pri njihovem odločanju za Kristusa in Cerkev, jih osebno spremljati - kar bi odkrilo pristen pomen botrov -, zaupanja pa jim ne bi smeli odreči niti takrat, ko izberejo drugačno pot, kot jim je bila začrtana s krstom.
Vse to je uresničljivo, če starši dajo otroke krstiti zato, ker želijo, da bi Jezusov evangelij postal tudi za otroke sporočilo upanja in življenjsko vodilo, kot je zanje. Krst je dar, ki ga podarja Bog in ne nekaj, kar je treba opraviti, da ne bo "kasneje kaj hodilo narobe". V sekularizirani družbi je ta osebna, zavestna in svobodna izbira pripadnosti Kristusu in Cerkvi nujna. Samo tako bo krst znova dobil svojo temeljno vrednost.
Kaj stori v nas krst, ki ga prejmemo? Po daru Svetega Duha, ki je prišel v nas, postanemo božji otroci. Duh nas vodi k vsej resnici. Pomaga nam sprejeti Božjo besedo in razumeti Jezusov nauk in delovanje. Delovanje Božjega Duha v nas ne le razsvetljuje naš razum, ampak je v nas moč spreobrnjenja; pomaga nam, da pripadamo Kristusu z vsemi svojimi močmi in ga sprejmemo za Gospoda svojega življenja.
S krstom pa smo prejeli tudi poslanstvo, da smo v tem svetu prinašalci Božje luči, dobrohotne ljubezni in pravičnosti. Praznik Jezusovega krsta je zato povabilo, da se vprašamo, ali se v resnici zavedamo, da je naše življenje s krstom dobilo nov pomen? Ali bi morali, nasprotno, glavni cilj življenja opisati kot prizadevanje za materialne dobrine, večji vpliv in bolj udoben način življenja? Ali nas priteguje napačni "evangelij" potrošništva, sveti dogodki življenja pa so za nas dejansko izgubili svoj pomen? Ali smo se kdaj spraševali pred Bogom, kakšen bi mogel biti Božji načrt za naše življenje? To so vprašanja, ki so vredna resnega premisleka in ki si jih moramo vzeti k srcu. Jezusov krst je glasen klic nam vsem in opozorilo, da ni nikoli prepozno, da se spreobrnemo. Nikoli ni prepozno biti odprt za darove Duha in začeti hoditi v novo smer. To je Očetova volja za nas, ki smo njegovi ljubljeni otroci.